 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Iz avgustovske jadranske gneče v Lovištu se prestavimo v zaliv Divna. Tudi tukaj je ljudi precej več, kot jih je bilo pred kratkim. Ne sicer na vodi (sidrana je ena jadrnica, ki kmalu odpluje), ampak ljudi na plaži in v vodi.
Kopanje in supanje je odlično. Ko potegne maestral, zapustimo Divno in odjadramo proti Blacam. Vetra bi si želeli kak vozel več, a kljub vsemu še kar dobro napredujemo proti Blacam.
V Blacah moramo nujno stestirati gostilno, za katero smo pridobili pozitivno mnenje. In to ne od tripadvisorjev ali googla, temveč od ultimativnega svetovnega poznavalca in eksperta za meso in vse drugo.
Veter je bil v začetku za silo, potem je slabel in ko je hitrost padla na 3 vozle in nižje, smo prižgali motor, ki je pomagal jadrom. Še pred nekaj dnevi smo imeli preveč vetra, zdaj ga imamo premalo. V Blacah sidramo sredi zaliva v najgloblji vodi. Napotimo se v oštarijo. Napravim osnovnošolsko napako in pozabim prižgati sidrno luč. Sicer še sije sonce, ampak vem, da bo tema, ko bomo šli domov. Amaterska napaka. Posadka me prepriča, da tule ni kakega prometa in bomo pač luč prižgali, ko se vrnemo na barko. Večerja je bila dobra. Dobra je mogoče preslaba ocena: Večerja je bila odlična.
Seveda sem moral stestirali T-bone steak in upal sem si celo naročiti rare. Če je meso dobro, mi je rare najbolj všeč. Če na Hrvaškem ne poveš, kaj bi rad, po navadi dobiš prepečenega (bolj od well-done) in povsem suhega. Ampak ne pri malem Anteju. Tu je bil spečen do pikice pravilno. In meso je bilo odlično. Tudi druge stvari so bile dobre. Očitno vedo, kaj delajo.
Presenečen sem bil, ker je bila restavracija polna do zadnje mize. Sezona je očitno na vrhuncu. Še k naši mizi sta se prisedla dva Slovenca, da ne bi ostala brez večerje. Po večerji odveslamo do Herona in pri tem prepevamo Belo snežinko in Volare – dve pesmi, na kateri se dobro vesla. Če prej spiješ kak liter ali dva, pesem še bolje sede.
Večer zaključimo v kokpitu Herona.
Celo tukajle, daleč od glavnih čarterskih poti, je na morju nekaj plovil. Sezona ne bo povsem izgubljena.
Danes smo prepluli 25 milj od tega prvi del (Lovište do Divne) na motor praktično v bonaci, drugi del (Divna–Blace) pa delno s popoldanskim maestralom in delno na motor.
Vetra danes ni bilo veliko. Max je Raymarine zabeležil pri 19 vozlih (true), a ne vem, kdaj, saj je bil večino časa precej pod to vrednostjo. Na sidru je pihalo le 5 vozlov vetra, zvečer pa je bila bonaca.
| < Badija | Most na Pelješac > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
