 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Ponoči so sosedje še drseli po zalivu. Veliki katamaran s profesionalno posadko je drsel večkrat in zjutraj so bili povsem na koncu zaliva. Mi smo ostali na svojem mestu.
Zjutraj relativno zgodaj odplujemo, da izkoristimo burjico, ki še piha. Ampak burjica je kar precej močnejša od napovedane. O tem, da bi dvignil glavno jadro nisem niti resno razmišljal. V burji je ponavadi preveč dela z jadri zaradi sunkov in takrat imam raje premalo jader kot preveč. Razvijem flok in lepo jadramo s hitrostjo med 4 in 7 vozli.
Čez čas sem flok skrajšal in ga nekaj kasneje nadomestil z malim viharnim jadrom. Povsem dovolj je bilo za udobno jadranje, na regati pa itak nismo. Max hitrost je zabeležana pri 7,4, povprečje je bilo 4,6. Max veter je instrument zabeležil pri 33 vozlih, a večino časa je pihalo med 10 in 20, seveda v sunkih. Relativno udobno in hitro smo prišli med otočke na vzhodu otoka Korčule, kjer vala ni bilo več.
Tudi prej ni bilo velikih valov, a ravno dovolj, da smo na vsakih nekaj minut dobili moker pozdrav v kokpit. Sidramo v zalivčku Račišće, dobro miljo južno od Badije. Tu je povsem drugo vreme. Ko sidramo piha le 5 vozlov vetra, voda je gladka in čista. Vroče je in hladimo se v vodi.
Potem se slišimo z Malo in Laro in se prestavimo pred samostan. Seveda vlečemo mornarja Jako na SUPu za sabo, saj sedeti v kokpitu bi bilo preveč enostavno. Imamo nasprotujoče si informacije o plačljivosti sidranja tule, a nam se zdi, da koncesija za letos ni bila podeljena in morebitno zaračunavanje ni možno.
Druženje s sosedi je bilo prijetno a kratko. Se moramo kmalu spet kje dobiti.
| < Žuljana | Nadaljevanje plovbe 30.3.2022 |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
