 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Nisem spal najboljše, ker sem preveč mislil na to, če bom motil ladjo pri pristajanju, če nas veter po verigi raztegne v smeri pomola.
Zbudil sem se pred prihodom ladje – pred šesto. No, če sem že buden, grem ugasnit sidrno lučko in gledam, kako pripelje ladja. Prostora ima več kot dovolj. Z ladje se usuje precej ljudi. Seveda, v soboto je menjava turistov. Za ladjo pride kmalu še kup manjših ladjic s turisti.
Zjutraj se potem predolgo svaljkamo, preden odplujemo. A nazaj moramo, če hočemo biti pravočasno v Pločah. Veter slabo sodeluje, saj nam piha pretežno v nos. Motorsailamo, večino časa le z glavnim jadrom. Piha zahodnik, ki se po kanalu obrne v severozahodnik, ki piha vse do vhoda v Žuljanski zaliv, kjer piha burja. In burja tukaj baje kar dobro piha, Žuljana in Trstenik nista najbolj primerna za sidranje v burji, pravijo.
Danes burja ni močna in po napovedi naj bi čez noč veter upadel. Najprej nameravamo prav v Žuljano, a v zaliv prihaja swell in niti ne poskusimo sidrati. Že ko se ustavimo, se preveč zibamo. Poskusimo še en zaliv južneje. Tu smo bolje skriti za nekim malim otočkom, spredaj pa je še nekaj čeri in voda je videti bistveno mirnejša.
Sidramo, a sidro ne drži. Nič hudega, se zgodi. Ponovimo. Ne drži. Lili je že na koncu z živci, saj ima na štedilniku krompir, ki se ji bo razkuhal, če kmalu ne sidramo. Vsakič vržemo sidro malo drugje, a v istem delu zaliva. Prestavimo se na drugi konec zaliva. Poskusimo še tretjič. Zategnemo in – spet ne drži.
Nekateri to rešujejo tako, da pač ne zategujejo. Jaz to rešujem tako, da ponavljamo, dokler sidro končno prime. V četrtem poskusu sidro končno prime.
V zalivu so poleg nas še tri barke. Počutim se rahlo poklapano, ker sem tolikokrat poskušal, a varnost je zame pred frajerskim pristankom. Odvežemo sup, da naredimo prostor in zakurimo roštilj. Ob hrani smo takoj boljše volje.
Medtem nekajkrat pihne burja. Nič resnega, le malo zažvižga. Veliki katamaran (62 čevljev) se je presidral. Nismo dobro videli, ali so drseli ali so se prestavili kar tako, za hec, ker jim je preveč dišalo z našega roštilja. Malo pozneje sta zdrseli še obe preostali jadrnici. Eden se je kmalu ustavil in je šel resno podaljšat verigo, drugi pa je čez nekaj časa prižgal navigacijske luči in odplul. Dno očitno ni najboljše.
Na dnu so območja mivke in območja trave. Videti je odlično, a je možno, da je pod tanko plastjo mivke skala. Zdaj sem bil še bolj zadovoljen, da sem štirikrat sidral, da je končno sidro zdržalo moj test in se nisem zadovoljil z manj obrati motorja.
Posadka je danes kar utrujena, prepluli smo 33 NM, večino v veter, vse z motorjem ali vsaj z delno pomočjo motorja. Vala ni bilo veliko, nekajkrat je malo zmočilo palubo, vetra pa je bilo v glavnem med 10 in 20, max je Raymarine zabeležil pri 25 vozlih.
Zaliv je trenutno miren, in okolica je lepa, upam, da nam burja ponoči ne bo delala težav.
| < Koločep | Badija > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
