Novice

Po nekaj dneh optimističnega iskanja ukradenega gumenjaka in motorja, sem vendarle obupal. Pripraviti se je treba na plovbo po Panamskem prekopu. Prejšnjo noč je močno deževalo. Kar 75 l deževnice se je nabralo v mojih zbiralnikih, tako da sem izdatno napolnil rezervoarje sladke vode. Nova ponjava na premcu barke daje v sončnem vremenu prijetno senco, tako da je temperatura občutno nižja, v deževnih dneh pa ponjava služi kot zbiralnik vode.

Torej vodo imamo, drugo pa bom uredil v Colonu. Zgodaj zjutraj, še v temi, sem tako dvignil sidro in odplul proti Colonu. Ocenil sem, da bom razdaljo 20 nmi preplul v štirih urah, pa so bili valovi precej visoki, nekako bolj s strani, vetra pa ni bilo kaj dosti. Pa se je po nekaj miljah plovbe veter le okrepil in z genovo in tangunom sem okrog enajstih vplul mimo valobrana v Colonu v zaliv, ki je namenjen manjšim jadrnicam, čakajočim na termin za vplutje v Panamski prekop.

Ker je bilo treba urediti še vse formalnosti in pripraviti barko za plovbo po kanalu, sem se odločil, da jadrnico privežem v marini Shelter Bay. Mali dingi, ki sem ga kupil, potem ko sem dokončno spoznal, da svojega gumenjaka ne bom dobil nazaj, je precej neprimeren za veslanje v visokem morju. Ker bo treba pogosto na obalo, da uredim vse potrebno, sem pač moral plačati nerazumno drago ceno za dnevni privez v tej marini: 45 dolarjev. Neverjetno. Tu se vse plača, še oddaja vreče za smeti stane 5 dolarjev. Bazen z uporabo stranišča stane 5 dolarjev, dnevni privez za gumenjak pa celo 12 dolarjev. Od mene jih niso videli! Našel sem skrit kotiček na obali, v grmičevju nasproti pomola vojaške baze in Policije. Sicer so povsod na obali napisi: parkiranje na plaži prepovedano, parkiranje za zalivom prepovedano! Vse se plača, samo denar in denar. Kamorkoli so prišli Američani s svojimi dolarji, so ljudi pokvarili.

Iz izkušenj pa vem, da v takšnih, z bogataši obljudenih marinah, v smeteh vedno najdem kaj koristnega, in s tem nekako »kompenziram« visoke stroške priveza. Tokrat sem pridobil ponvico, sidrno verigo, ribiško palico in popolnoma novo torbo za orodje, kar me je še prav posebej razveselilo.

Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Walter Teršek

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

• Heron: Silba
• Solo plovba na Palagružo 2. del