Zgodaj zjutraj smo izpluli proti Cartageni. Teh 60 NM se ni pripetilo prav nič posebnega, zvečer pa nas je ob prihodu v zaliv pred Cartageno očaral veličasten pogled na mesto z osvetljenimi nebotičniki, ki so bili z morja videti, kot da se dvigajo iz vode. V zalivu pred Cartageno je pristanišče za tovorne ladje in nekaj manjših marin, ki so precej zapolnjene z raznimi čolni, ki jih uporabljajo za prevaženje turistov, da si lahko z morja ogledujejo razsvetljene betonske stolpnice na polotoku Bocagrande, ki zakrivajo stari del mesta in dajejo mestu videz nekakšnega kolumbijskega Miamija.
Cartageno de Indias je 1. junija 1533 ustanovil španski konkvistador Pedro de Heredia. Mesto je dobilo ime po pristaniškem mestu Cartagena na Iberskem polotoku v Španiji, od koder je bila večina mornarjev z njegove ladje La Capitana. Prej se je naselbina imenovala Calamari. Pedro de Heredia je bil eden najbolj krutih osvajalcev, zlasti v svojih pohodih v deželah staroselcev Zenú, kjer so bila bogata nahajališča zlata. Heredia je bil obtožen grdega ravnanja in sežigov živih domorodcev, prisvajanja naropanega bogastva, nepotizma pri podeljevanju položajev in oviranja sodnega procesa. Odvzeli so mu položaj gubernatorja Cartagene de Indias, zato je leta 1554 odpotoval nazaj v Španijo, kjer se je nameraval pritožiti nad sodbo. Njegova ladja pa se je potopila ob obali Zahara de los Atunes v Andaluziji. Zgodovinski viri pravijo, da je utonil, medtem ko je poskušal priplavati na obalo, a njegovega trupla niso nikoli našli.
Cartageno sem si izbral za zadnjo destinacijo v Kolumbiji. To mesto sem si sicer že dolgo želel ogledati, nisem pa načrtoval, da bom tukaj prav zdaj. Pa so se okoliščine spremenile: popraviti bom moral kar nekaj stvari na barki in tukaj bo to najceneje. Poiskati bom moral nov ekran za stari avtopilot, najti nov zobnik za sidrni vinč, zamenjati dotrajane baterije, popraviti hladilnik, bilg črpalko in tudi šivalni stroj, ki sem ga našel na odpadu na Martiniqueu.
Med vsemi opravili sem si vendarle uspel ogledati tudi stari del mesta. Navdušila me je veličastna trdnjava Castillo de San Felipe de Barajas iz leta 1657, zgrajena za varovanje ladij napolnjenih z zlatom pred pirati. To je menda največja trdnjava, ki so jo Španci kdajkoli zgradili v kateri od svojih kolonij, in kljub številnim poskusom nikoli ni bila zavzeta.
Kar mesec dni je bil potreben za vsa popravila na barki. V prihodnjih dneh bom končno dvignil sidro in naravnal kurz proti Panami, da bo Orplid zaplul tudi v Pacifik.
| < Na sidru med stolpnicami | Panamski prekop 1. del > |
 |
Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
 |
Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
| Walter Teršek | |
 |
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina. |
Besedilo in fotografije: Walter Teršek
