Jadranje je v zadnjih letih postalo velik del mojega življenja. Spomladi servisi, regate, tečaji, poleti skiperaže in jeseni spet regate. Sem zelo hvaležen za vse to. Veliko spremljam jadralski šport in solo regate kot sta Rute de Ruhm in Vendee Globe ter druge so nemalokrat omenjene kot zelo težke, zato sem imel željo tudi sebe preizkusiti v tem formatu. Nekaj, da me bo postavilo iz cone udobja, da se bom naučil še kaj več od jadranja in mogoče tudi od sebe.
Tako kot se na večjih regatah jadra do Fastnet rock-a, Lampeduse ali Jabuke sem se jaz odločil za Palagružo, manjše otočje s svetilnikom na sredini Jadranskega morja. Naša jadrnica Karpo – Elan 450 je privezana v marini v Biogradu, kar naredi mojo misijo dolgo okroglih 200 milj. Na dobre pol poti je Vis, ki bi mi lahko služil kot zavetje v primeru stiske ali utrujenosti.
Premišljeval sem o različnih aspektih solo jadranja. Manevri in menjave jader so se vse zdele izvedljive, v kolikor konzervativno izbiram kvadrature jader. Avtopilot je ena bistvenih stvari za tak podvig sem moral naštudirati različne funkcije in parametre, ki jih lahko spreminjamo glede na stanje morja. Dodal sem tudi daljinec, s katerim lahko smer upravljam od koderkoli na barki. Od spanca sem premalo premišljeval v smislu da bom probal in videl kako gre. Ja, no, lahko bi se bolje pripravil.
Po biogradski Karnevalski regati sem si vzel 5 dni, da se pripravim in izvedem ta projekt. Čakal sem na vremensko napoved, ki bi diktirala potek oziroma sploh izvedbo tega projekta. Bila je idealna, v torek popoldne blagi maestral in v četrtek cel dan blagi jugo. Večino jadranja bi bilo z vetrom, ki je hitro, udobno in obvladljivo. Pospravil sem barko, nakupil potrebno hrano in odrinil. Za štart sem določil tipično štartno linijo pri zelenem svetilniku na biogradski rivi v torek ob 16.00. Piha 5 vozlov maestrala, top! Zadnjo minuto dvignem genaker in štart! Juhu, gremo! Gremo jaz, barka in avtopilot.
V pašmanskem kanalu je bil zelo ozek pas teh petih vozlov vetra, povsod drugje pa bonaca, zato sem v duhu hitrega jadranja delal gybe vaskič ko sem prišel do roba. Do konca kanala sem jih naredil že osem in vsakič je bilo kar naporno spravit tistih 188 kvadratnih metrov genakra na drugo stran. Premec sem obrnil proti Samogradskim vratom med Žirjami in Kornati in ko sem prišel mimo Gnaliča je maestral dvignil na prijetnih 10 vozlov, jaz pa sem imel prijetno jadranje čez Murtersko morje.
Začelo se je temniti. Začela se je moja prva solo noč in jaz sem bil primerno temu nervozen. Samogradska vrata so en tako super območje, nadrobljeno s čermi in majhnimi otočki in je pot skozi treba primerno načrtovati. Kljub dobrim razmeram, vidljivosti in trem neodvisnim sistemom za navigacijo se je moja nervoza stopnjevala celo pot do zadnje čeri, nato pa delno popustila. AIS zaslon je bil prazen, obzorje temno, jaz pa sem začenjal razmišljati o svojem prvem spancu. Počasi sem začel dojemati, da barka gre, avtopilot vozi, genaker je natriman ampak nihče ne gleda naprej!! Dokaj nenavaden občutek s katerim se uležeš v posteljo. Alarm je nastavljen na 20 minut, jaz pa se kar s hlačami in puloverjem uležem in ležim. Haha, kakšno utopično pričakovanje, da bom kar v prvo zaspal v takih pogojih.
Na Palagružo je plul Matic Vrečko, Karpo sailing Team.
| Solo plovba na Palagružo 2. del |
