Celo noč ni skoraj nič pihalo, burja ni segla do nas. Zjutraj se skopava, Lili seveda šnorklja, jaz malo podrgnem dno barke.
Tako vsemogočen tale baker vseeno ni in na barki se nabira pravo malo živalsko (in rastlinsko) carstvo. Morda je kriva toplejša voda, morda to, da zadnje čase plujemo malo in počasi, morda pač to, da čisto noben antifouling ne deluje brezhibno.
Tega vsaj lahko čistim, ker je trd. Imam pa precej hude dvome o tem, da bi zdržal deset let. Ko odplujeva, pihlja le lahen vetrič, premalo, da bi jadral, zato danes poje motor.
Potrebujeva tudi toplo vodo, da Lili opere en stroj perila.
Malo pred ozkim prelivom med Istom in Molatom nama nasproti pridrvi hitra katamaranska ladja Jadrolinije. Vljudno se ji umaknem, da se ji ni treba ukvarjati še z mano, čeprav je prihajala z leve in je bilo prostora več kot dovolj.
Na severni strani v prelivu ni videti boj, na južni strani pa so postavljene. Če sem prav videl, jih je bilo blizu 20, a niti ena ni bila zasedena. Na Olibu greva na željo admiralice povsem na sever, med otoček Kurjak in rt Sip. Tu je baje najlepše šnorkljanje.
Opaziva neke rumene boje z X-i na vrhu in med njimi male plovce. Lili me vpraša, kaj je to. Po VHF-u sem takrat ravno poslušal vremensko napoved, ki ji sledijo 'radio oglasi'. To so obvestila za pomorce. Včasih jih poslušan, včasih pa ne, ker so razvlečeni.
Pravkar so povedali, da so tukajle postavili vzgajališče za spužve, in da svetujejo opreznost pri plovbi. Čeprav so 'radio oglasi' razvlečena čreva, jih je vseeno dobro poslušati. Pred leti sva ponoči vplula v Umag. Pred vhodom sta tam v vodi rdeča in zelena plavajoči oznaki, ki označujeta varno pot v luko. Skoraj sva povozila rdečo oznako, ki sva jo zagledala le nekaj metrov pred premcem. Oznaka ni svetila! Naslednji dan sva cel dan poslušala po VHF-u opozorilo, da rdeči svetilnik na vhodu v Umag ne sveti. Če bi poslušal že prejšnjo noč, ga ne bi skoraj povozil. Od takrat dalje imam VHF praviloma prižgan in večkrat poslušam tudi 'radio oglase', kjer povedo vse take zadeve.
Danes sva preplula 12 milj, v glavnem na motor. Vetra je bilo malo, večinoma pod 10 vozlov. Proti koncu bi se sicer dalo jadrati (točno v veter), a bi potem zamudila dobro svetlobo za šnorkljanje, pa še perilo bi se opralo v hladni vodi.
| < Široka | Silba > |
| Tomaž Pelko | |
 |
Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
