Zjutraj zaključimo naše druženje z Best Move. Ne, ne! Nismo ga žurali celo noč do jutra. Mi pa že nismo taki.
Zjutraj sva vabljena tja na palačinke. Odlične so bile! Suzana in Martin, res hvala za teh nekaj krasnih dni, ki smo jih preživeli skupaj. Pol leta smo se lovili po celem svetu, da bi lahko skupaj spili eno pivo, a končno smo se le našli, čeprav se je cel svet trudil, da bi nam to preprečil. Od totalnega COVID lock-downa na Kanarih, preko maroških ribičev v Gibraltarju do slovensko-hrvaške karantene. A mi se ne damo.
Z Molata odjadrava počasi (res počasi, saj ne piha kaj dosti) na Ist. V zalivu Široka so po navadi boje. Trenutno jih ni, zato se odločiva, da sidrava v neposredni bližini koncesijskega območja in ne 150 m daleč. Zategujem sidro, ko naenkrat nekaj poči. Strgal se je snubber (sidrni amortizer). Res da je bila vrv že zelo stara in malo preperela od sonca ter scefrana od robov v katere se drgne, a vseeno sem verjel, da bo zdržala do konca sezone. Nedavno je na sidru pihalo, kot noro, pa snubber ni počil.
Grem pogledat, kaj je in vidim: Veriga se je zataknila za betonski blok in je zato zategnilo mnogo prej in mnogo močneje, kot bi moralo. Ta betonski blok je dobrih 60 m izven koncesijskega območja. Že itak so koncesionarji zasedli najboljša sidrišča, a po pravilu se razlezejo preko območja, za katerega plačujejo koncesijo, potem pa še težijo, če sidraš po njihovem mnenju preblizu. Nekateri še vedno mislijo, da je treba sidrati 300 m od boj, čeprav je bil zakon popravljen že pred leti in je predpisana razdalja 150 m. In to je razdalja od koncesijskega območja, ne pa od območja, ki so ga oni na črno zasedli še čez zakupljene meje. Če bi se mi dalo bi vsakič poklical inšpektorja, kjer se boje raztezajo izven koncesije. Pa se mi ne da.
Kakorkoli, na hitro vpletem strgano vrv. Zaradi težkih delovnih pogojev (žgoče sonce in nobenega kozarca) sem naredil do sedaj moj najgrši vplet (splice) v življenju. Na stari vrvi je itak težko delati vpletke. A danes se mi ne da zamenjevat cele vrvi, saj bi moral odstranit gumi amortizer in kavelj, narediti nove vpletke, na novo vgraditi gumi amortizer in zataliti ali poviti konce nove vrvi. Kdaj drugič. Nekako uspeva spraviti verigo izpod bloka brez potapljanja v vodo. Tu se pozna, da že dolgo jadrava skupaj in je komunikacija med premcem (jaz) in komandami motorja (Lili) dobro usklajena.
Prestaviva se za dobrih 50 m in ponoviva sidranje, tokrat brez zapletov.
Ta zaliv sicer ni najboljši za sidranje, saj je dno polno blokov, marsikje pa sidro slabo drži, ker je čez gladko skalo le tanka plast mivke.
Iz sence kokpita gledam cerkvico na vrhu hriba. V pilotu piše, da je od tam dober razgled. Jaz ne vem (čeprav sem bil že večkrat v tem zalivu) in zdelo se mi je, da tega še dolgo ne bom vedel. Pa se je zvečer obrnilo drugače. Lili se ni dalo na obalo (ali je sploh kdo presenečen), zato sam odveslam, da odnesem smeti in grem v trgovino. Ura je že sedem zvečer in sonce je zašlo. Zdajle se mi tisti hrib ne zdi tako nedosegljiv. Trgovina je odprta do osmih, hrib je visok 175 m, ura je nekaj malega čez sedem. Mislim, da bo šlo. Na poti srečam Nemce s sosednje jadrnice, ki se že vračajo. Seveda. Ordnung und Disziplin. Oni so šli gor pravočasno, da so lahko gledali sončni zahod. Seveda so zato morali gor riniti po soncu in vročini, a kaj zato. Tik pod vrhom srečam še dva Slovenca. Bil sem 100% prepričan, da ju bom srečal na hribu.
Če je kje kak hrib, mora Slovenec gor, sicer lahko zgubi državljanstvo. Lili je za silo opravičena, ker je z ravninskega Prekmurja.
Opazil sem ju že, kako sta z motornjakom pripeljala v zaliv. On se je potopil in privezal barko na enega od številnih blokov, ki ležijo raztreseni po dnu. Zadaj je vihrala slovenska zastavica. Slovenci smo zaradi karantene na Hrvaškem letos precej redke ptice. V normalnem septembru (ko gredo čarter cene dol, Italiani pa domov) je na morju vse polno slovenskih jadralcev. Če nimajo šoloobveznih otrok gredo septembra še jadrat.
S cerkvice je res lep razgled. Piha precej bolj, kot v zalivu, a tudi na priveterni strani ni na morju videti nič hudega. Burja nam tule precej prizanaša, okrog Senja pa je baje bolj pestro. Malo se zaklepetam s Slovencema in spust v dolino je zato adrenalinski. Mrak že resno grabi in je težko videti vsak kamen na poti, trgovino pa bodo vsak trenutek zaprli.Skoraj tečem dol in ravno še pravi čas še pridirjam v trgovino. Dobro, da tukaj ne merijo temperature ob vstopu, sicer verjetno ves zasopel in pregret ne bi prišel notri.
Notri ena stranka. Mama z otrokom in dve prodajalki. Nobene maske.
Odlično. Lažje se diha.
Ponudba je malemu otoku in pozni uri primerna, a vseeno dobim najnujnejše in se vrnem na Herona.
Danes sva preplula le 7 milj, a za to porabila skoraj dve uri in pol. Za otoki pač ni bilo skoraj nič vetra. Največ je instrument zabeležil 16 vozlov a še to je bilo v prelivu med Istom in Molatom. Sicer je bilo vetra bistveno manj. Ko sidramo piha le 3 vozle.
| < Podgarbe | Sip > |
| Tomaž Pelko | |
 |
Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
