Resno me zanima, kako gojijo spužve in samo en način vidim, kako lahko to ugotoviva. Zjutraj odplavava do gojišča spužev, da pogledava v živo.
Dva kabla je do tam. Sem izmeril z radarjem, saj je rumena boja dovolj velika, da jo radar zazna. Za nejadralce: en kabel je desetina navtične milje, torej sta dva kabla približno 370 metrov.
To pa se da zlahka odplavati in ne potrebujeva čolna.
Velika rumena boja, ki označuje vogal, ponoči je osvetljena, je dobro zasidrana na betonskem bloku, ki bi lahko držal jadrnico, veriga pa je tudi resna – mislim, da je debelejša, kot moja 10 mm na barki. Na polovici globine vode visi betonsko vedro, ki drži bojo v navpičnem položaju. Predvidevam, da so vse štiri velike boje enake, a nisem plaval do vseh.
Vmesne male rumene bojice, ki označujejo mejno črto, so privezane z vrvico, zasidrane pa so v vedro polno betona, ki sedi na tleh. Vendar znotraj območja ni videti ničesar. Nobenih mrež, vrvi ali česa podobnega, kjer bi gojili spužve tako, kot gojijo školjke. Spužve so kar tako, na tleh in rastejo povsem naravno. Spužev je dosti po vsem zalivu, je pa res, da jih je znotraj gojišča nekoliko več. Tašča se spominja, da so spužve, ki so jih včasih imeli v razredih za brisanje table prihajale s Silbe.
Lilika je vedno znova navdušena nad Olibom, čeprav še nikoli ni stopila na Olib. Prostrano peščeno območje z vodo globine vsega nekaj metrov jo vedno znova pozitivno preseneti. Na prvi pogled puščavsko dno je v resnici polno življenja, le gledati je treba. Žal je zadnja leta vse manj hobotnic in vedno manjše so. Izlov je prevelik. Po tem izletu sva bila kar dobro utrujena. Lili od pogostega potapljanja na dno in slikanja, jaz pa od čiščenja dna barke. Čiščenje dna na dah me vedno precej zdela.
Čez dan se prestaviva pred Silbo. To je bil še en kratek (po miljah) in počasen plov. Uro in četrt sva porabila za vsega 4 milje. Povprečna hitrost je bila 2,9. Za sprehod na drugo stran zaliva pač nisem izvlekel glavnega jadra, vetra pa je bilo malo – pod 10 vozlov.
Silba je prazna. Z lahkoto bi se vezal v luko, kjer priveza ne zaračunavajo, in je torej zastonj, a midva sva raje na sidru. Boj ni niti nad niti pod vhodom v luko. Zunaj je sidrana le ena jadrnica. Italijan s štirimi mladimi dekleti, pa še ta kmalu odpluje. Na plaži je en kopalec v vodi, na pesku pa se sončita dve družinici. Bar je prazen in zaprt. Tudi v vasi ni kakšnega živahnega utripa. Vsega nekaj ljudi srečava. Silba je slovenski otok – večino hiš so pokupili Slovenci in zdi se, da ga je karantena do konca izpraznila. Tistih nekaj ljudi, ki sva jih srečala, so vsi govorili hrvaško.
Jutri žal ne bo vetra, a se bova premaknila na sever, da se izogneva burji, ki že počasi trka na vrata.
| < Sip | Nadaljevanje plovbe 21.3.2023 |
| Tomaž Pelko | |
 |
Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
