Walter Teršek, Orplid, sailing

Walter Teršek
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Že kar nekaj časa nisem napisal članka, saj imam kar naprej kakšno delo. V tem času je tudi tipkovnica na mojem prenosnem računalniku prenehala delovati, zato sem moral poiskati novo, kar tukaj ni bilo prav enostavno. Nova tipkovnica me ob tipkanju spominja na prva dva razreda srednje šole, kjer smo imeli strojepisje. Spomnim se, kako sem takrat govoril:

»Pa zakaj bom v življenju potreboval slepo tipkanje?« Danes pa mi to pride še kako prav. 

Nekaj časa smo preživeli na otoku Carriacou, kjer je hrana izredno draga, saj morajo vse pripeljati z otoka Grenada. Vsakič, ko se sprehodim po trgovini, me vedno znova šokirajo cene zelenjave. Danes sem na primer zasledil nadvse precenjen proizvod: srednje velika paprika, pakirana posamezno, stane 12 EC$ (vzhodnokaribski dolarji), kar je približno 3,50 evra. Že pred nekaj časa sem si zaželel zeleno solato in vodo, ki je pakirana po 5 l in dokler nisem prinesel vsega skupaj na blagajno, nisem vedel, koliko stane, saj cen ne postavljajo na prodajne police. Za to dvoje bi moral plačati 28 EC$, kar je skoraj 10 evrov. Šele sedaj cenim Evropo in po pravici povedano, jo že pošteno pogrešam. 

Odločil sem se, da v soboto dvignem sidro in z barko odplujemo nazaj na Grenado, kjer je vse vsaj za polovico cenejše. V istem času sva se z Maksom tudi dogovorila, da se končno srečava, saj je hotel z menoj narediti intervju, ki ga bo objavil v neki angleški reviji. Jadranje od Carriacoua do Grenade je bilo precej enostavno, saj je veter precej bolj ugoden kot jadranje v obratno smer. Z glavnim jadrom in genovo sem barko usmeril med otokoma skozi kanal, kjer je barko zjutraj lepo potisnil tok, in nato enostavno nadaljeval jadranje ob obali slikovitega otoka. V tem času je kar trikrat deževalo, nad čemer pa se nisem prav nič pritoževal, saj je končno spralo sol z moje kože. Namenjeni smo bili v zaliv Woburn Bay, kjer je bil zasidran tudi James, starejši Anglež, katerega zgodbo sem opisal že v prejšnjih člankih. V ta zaliv je treba pazljivo vpluti, saj vhod zaliva ščitita dva koralna grebena. V zaliv sem vplul z glavnim jadrom in barko srečno vodil med zasidranimi barkami, kar nikakor ni enostavno z barko, ki ima dolgo kobilico. Kako enostavno je bilo vse to z yilonom, vendar zdaj je pač drugače in pri tem manevriranju med barkami sem bil prav srečen. James nas je pričakal z njegovim gumenjakom in mi pokazal primerno mesto za sidranje. Po kratkem pogovoru »bla bla bla in bla bla bla« se je odpravil nazaj na svojo barko, saj se je namenil zgodaj v posteljo, ker se s prijateljem zgodaj zjutraj odpravljata na ribolov. Voda v zalivu je precej kalna, umazana in neprimerna za kopanje. Na obali ni nič posebnega in nikomur od nas ni bilo prav nič všeč, zato smo takoj ob sončnem vzhodu dvignili sidro in se prestavili v sosednji zaliv, ki se imenuje Prickly bay in kjer je voda bolj čista, le prostora za sidranje je veliko manj. Ker je na gumenjaku »shodilo« celotno ohišje impelerja, mi ni od motorja ostalo prav nič in sploh ga imam dovolj, nočem ga niti več popravljati, saj so z njim neprestani problemi, vožnja do obale prestavlja izziv z vsemi vrstami težav in vse skupaj mi že močno preseda. Ko sva se z Mario odpravila po nakupih, sva Rustyja kot po navadi pustila samega na barki. A ubogi revež samote ni prenesel, zato je skočil v morje in plaval do obale dobre pol milje. Počakal naju je pred najinim gumenjakom in ogorčeno lajal na vse mimoidoče, češ kako sta me lahko pustila tu samega.

»Kako le je zmogel plavati tako daleč, saj sploh nima rad plavanja, od barke do obale je pa precej daleč?« sva se začudeno spraševala. Kakorkoli, najin mali Rusty se je precej potrudil. Zaslužil si je pošteno večerjo in takoj po njej zaspal.

Naslednji dan je sledil intervju in takoj po tem je Orplid zapustil zaliv ter motoriral po zahodni strani otoka nazaj proti Carriacouu, vse dokler se motor ni pregrel. To se je zgodilo ravno v kanalu med otokoma, kjer je tok najmočnejši in te potiska proti zahodu, tako da je bilo treba vso noč jadrati v orco in za povrh še proti toku. V Tyrell bay smo prispeli ob sončnem vzhodu. Ko sem izmeril na zemljevidu, sem ugotovil, da sem za pot, za katero bi pri ugodnih pogojih potreboval dve uri, potreboval vso noč. Po pristanku sem utrujen legel v posteljo in zaskrbljeno premišljeval: »Zakaj hudiča se je motor pregrel?« Le ena razlaga je bila: bil je enostavno prevroč. Hvala prejšnji barki, da sem se naučil jadrati tako, da danes motorja praktično skoraj ne potrebujem.

Bila je nedelja in v ponedeljek sem začel s svojo novo službo na katamaranu nemškega lastnika, ki je trenutno v Nemčiji. Na tem plovilu delamo v mednarodni ekipi: Italijan Matia, Venezuelčan Eskobar in Slovenec Walter. Moja naloga je obnoviti ves gelcoat, pokitati in spolirati cel katamaran ter izravnati celoten kokpit, ker je delavec, ki je delal pred nami, naredil z napačnim orodjem precej škode, tako da sedaj popravljam napake za drugim. Delo poteka od 8.30 do 17. ure, vmes imamo nekaj časa za počitek in malico, na katero se sprehodimo do bližnje klopce, kjer starejša ženska prodaja indijske rotije (razne vrste hrane, ki je zavita v testo, podobno tortiljam). Ob vikendih se odpravim na ribolov, če le dobim koga, da bi se mi pridružil in ki bi lahko peljal z njegovim gumenjakom, saj je moj motor Yamaha samo še za v smeti. Sedaj je odličen čas za ribolov, saj je deževno obdobje in po dežju je morje na površini motno, zato me ribe težje opazijo. Vsakič se vrnem s kakšno veliko ribo, ki jo skrbno očistim in shranim v zamrzovalnik pri Edvinu. Prejšnji vikend sem iz morja privlekel celo morskega psa, dolgega več kot 2 m in težkega približno 55 kg. Vse te ribe potem proda starejši ribič. Najprej jih razkosa, nato pa jih odpelje na tržnico. Potem si denar razdeliva. Le tako lahko tudi nekaj zaslužim in lokalci se ne pritožujejo, saj ulov delim z njimi.

 

Knjiga: Neglede na vse

Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost...
Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot.

Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Knjiga: 10 m svobode

Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti.
Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot.

Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

 

< Grenada–Carriacou   Carriacou >

 

Besedilo in fotografije: Walter Teršek