Walter Teršek, Orplid, sailing

Walter Teršek
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Še vedno delam na katamaranu Hektor. Uspelo mi je že poravnati klopi v kokpitu in spolirati ves kokpit. Odstraniti je bilo treba tudi razne materiale iz gelcoata, kajti delavci, ki so delali na katamaranu pred menoj, niso zaščitili površin in tako jim je uspelo zamazati tudi tiste površine, ki niso bile potrebne obnove, ampak le rahlega poliranja.

Tako sem se lotil dela na nekaterih površinah z brusilnim papirjem 320, nato 400, 500, 800, 1000 in 1500, nato z grobo polirno pasto in za zaključek sem vse površine premazal še z voskom. Za kvadratni meter po navadi potrebujem uro in pol, da površina spet zasije, kot bi morala. Poleg tega sem moral popraviti tudi razne praske in razpoke z novim gelcotom in nato vse skupaj spolirati in ujeti odtenek iste barve. Na tem otoku je nemogoče najti pravo barvo za 25 let star katamaran. Trgovine, kjer bi mešali barve, seveda nimajo, zato si sam pomagam z rumenim pigmentom iz manjše tube, ki sem jo na srečo lahko kupil v navtični trgovini, tako da sem se prvotni barvi katamarana le nekako približal. Sedaj pa me čaka težja naloga: spolirati vse stranice katamarana, da spet zasije v svoji lepoti. A ni prav nič enostavno, saj je bilo plovilo deležno številnih ličarskih popravil, tako da je na eni strani moč videti pet različnih barv, s katerimi so prejšnji štirje lastniki prekrivali razne poškodbe.

Delo poteka na soncu in na zavetrnem koncu ladjedelnice, kjer je ob 10. uri zjutraj že 30 °C. V soboto sem pomagal Matiu rezati les ter ga pripraviti za oblikovanje in lepljenje na platformo. Les se skladišči 2 km stran od ladjedelnice in prevoz je postal rahlo zapleten: les sva najprej odnesla na plažo, nato sva ga skrbno naložila na manjši leseni čoln, ki ga poganjajo vesla in manjše jadro. Ta čolniček je dolg le 2 m, Matia ga je sam izdelal pred dvema letoma in še danes mu odlično služi. Prvi dan sva les vozila na jadro, kar je bilo izredno zanimivo, saj se je ob nagibu čoln nevarno nagnil, tako da sva pri naslednjih vožnjah les bolje razporedila po površini barke, nato pa sva sedela čisto na robu, tako da sva imela noge v vodi. Potem sva se odločila, da bova na barko raje montirala manjši motor in odstranila jambor, kar pa ni bilo enostavno, saj sem moral najprej razdreti ves motor, ga temeljito očistiti, tako da je deloval brezhibno. V primeru, da bi nama motor prenehal delovati, ko sva naložena z lesom in brez jadra, bi ne bilo prav nič prijetno – tok bi naju lahko odnesel iz zaliva, morda celo do Venezuele, kar se tukaj na Grenadinih pogosto dogaja. Prejšnji teden je imel zanimivo izkušnjo neki Američan, ki mi sicer ni prav nič simpatičen: možak se je pošteno »naložil« lokalnega 70-odstotnega ruma in med potjo (veslanjem) nazaj na svojo barko zaspal. Tok ga je odnesel kakšnih 15 nm od obale na odprto morje, kjer ga je našla obalna straža in ga na njegovo srečo pripeljala nazaj na otok.

Na tem otoku je živel slavni jadralec in ladjedelec Paul Jonson, ki je bil v svojih mladih letih tako zelo navdušen nad prvim Vendee Globom, ki je potekal v letih 1989–90, da se je odpravil preko Atlantika na 5 m dolgi barki, da bi spoznal zmagovalca, slavnega francoskega jadralca Bernarda Moitessierja.

Svoje življenje je Paul posvetil morju in barkam, ki jih je gradil na tem otoku, kjer je bilo kar nekaj proizvajalcev bark, ki so prišli sem iz Evrope prav s tem namenom, saj so bile potrebe po plovilih velike. Ljudje na tem otoku niso imeli znanja o ladjedelništvu, zato so bili ladjedelci tu dobrodošli. Na otoku še danes rastejo izredno kakovostna drevesa, katerih les je najboljši za izdelavo odličnih lesenih plovil. Na otoku je bilo moč najti skoraj vse za izdelavo plovil, tako da se delavci niso kaj prida pritoževali nad delom in življenjem. Le v času visoke vročine, ko je zmanjkalo vode, je moralo delo počakati, saj so v senci pili rum in se veselili življenja.

Kakšne pol milje od zasidranega Orplida je bila v zalivu prva ladjedelnica, kjer so izdelovali odlična plovila in zadnja dva tedna svojega življenja si je Paul Jonson zaželel biti zasidran prav pred to ladjedelnico, ki je sedaj manjša marina z modernim dvigalom za barke, a pod vodo je še danes moč videti stare tirnice, po katerih so iz vode in v vodo spuščali plovila. In prav tu je Paul zgradil več kot 50 plovil, ki so opravljala dolge trgovske poti med Severno in Južno Ameriko.

Rusty si je medtem omislil nov hobi: nadvse rad se znebi vesel, s katerimi z Mario veslava do obale in nazaj na barko. Izredno previdno jih porine preko krova, tako da se izgubijo in zjutraj ostaneva brez vesel, ki jih zdaj nadomeščata dve krajši leseni plošči. A ob močnem vetru je to veslanje brez pomena, tako da se jaz zjutraj odpravim na obalo s plavutkami in za seboj preprosto vlečem gumenjak, na katerem imam pripravljena suha oblačila in vse drugo, kar potrebujem v službi. Ko bom zaključil delo in prejel plačilo, upam, da bo nekaj denarja ostalo za nakup motorja.

Na mojem kolenu je znova zrasla bula, ki so mi jo sicer pred slabim letom operirale ne prav dobro izšolane medicinske sestre na Nizozemskem. Niso je popolnoma izluščile in vse skupaj se je ponovilo, tako da bom moral prav kmalu spet pod nož.

Uspelo mi je popraviti tudi motor, ki je zaradi počene cevi prenehal delovati, a sem vse skupaj rešil za pičlih 15 evrov in motor spet deluje brezhibno. Na otoku pa se je nekdo izredno zavzeto lotil kraje gumenjakov in motorjev, saj jih je v enem mesecu izginilo vsaj sedem. Kot kaže prakticirajo znano metodo: ponoči se potapljač previdno prikrade do barke, po potrebi spleza nanjo in odveže gumenjak, tako da ga tok odnese iz zaliva, kjer pa ga nato pobere ribiška ladja in ga odvleče na St. Vincent, kjer ga je moč brez problema prodati in zaradi razmer s korono težko izslediti.

Prejšnji ponedeljek se je neki možak pripeljal z avtomobilom v bar, kjer vsak ponedeljek igrajo razne inštrumente. Medtem mu je nekdo uspel iz avtomobila izmakniti 15-konjski motor. Na otoku se je povečalo število kriminalnih dejanj in po svoje sem kar vesel, da nimam prav dragega gumenjaka in motorja na njem. 

 

Knjiga: 10 m svobode

Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti.
Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot.

Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

 

< Grenada–Carriacou   Skoraj proti Martiniqu >

 

Besedilo in fotografije: Walter Teršek