Heron: Tomaž Pelko

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Sidrišče v luki Trapani je res mirno. Velike ladje, trajekti in vlačilci ne delajo veliko vala, čeprav je prometa veliko. Edino ribiči s svojimi malimi barčicami delajo val, ko se vozijo skozi sidrišče. Ampak, on pluje tam, kjer je plul že njegov ded in če so zdaj tam neke plastične jadrnice, to res ni njegov problem.

Samo trije smo sidrani. Spala sva dobro, žal se zbudim nekoliko prezgodaj, da bi nadoknadil ves primanjkljaj s pasaže. Iz marin (vsak pomol je v Italiji druga marina, včasih so na enem pomolu tri) se mimo nas vozi kar nekaj bark.

Na splošno je prometa plovil za prosti čas precej več kot prej. Pozna se, da je julij. Ob kavici delava plane za naprej in ugotoviva, da se nama ne ljubi v Trapani na kopno v tej hudi vročini, tako ali tako sva si ga že dobro ogledala pred leti. Raje se prestaviva nekam, kjer je lepo kopanje. In odplujeva.

V rahlem vetriču počasi napredujeva, a danes imava le slabih 20 milj, zato me ne moti, da je naša hitrost 3 vozle ob dobrih 6 vozlih bočnega vetra. Za prihodnje dni ne napovedujejo močnejšega vetra, valov ali dežja, zato se odločim, da razsolim barko, ki je od pasaže vsa slana. Napeljem cev iz pralnice in operem spodnji del floka, ki je tako ali tako razpet, saj jadramo, in viharnika, ki ga v ta namen odpreva. Operem pač, kolikor dosežem. Pritisk vode iz Heronove napeljave pa tudi ni tako močan kot iz vodovoda, da bi lahko pral visoko. Ampak, saj najbolj slan je spodnji del jadra. Operem še spodnja 2 m jambora, bum, celo palubo in kokpit. Zdaj se lahko spet gibljem po barki, ne da bi bil takoj ves slan.

Res je, da sem za to porabil 40 l vode, ampak saj sije sonce in zdajle delava novo vodo. Bo pač watermaker delal eno uro več, da nadoknadi. Med nami in obalo jadra še ena jadrnica, a smo mi hitrejši. Za nami pa prihaja druga z razpetim špinakrom in nas dohiteva. To me sicer malo muči, a ne toliko, da bi prenehal z delom in šel po gennacker, da bi jim pokazal, kdo je najhitrejši. Do rta nas ne ujamejo, potem pa skoraj zmanjka vetra in vsi prižgemo motorje.

V kraju San Vito lo Capo se hvalijo s tem, da imajo najlepšo plažo na Siciliji (a i šire). Če je najlepša, ne vem, ker nisem videl vseh, je pa zelo lepa.

Sidramo v 7 m globoki vodi v mivko in voda je tako čista, da točno vidim sidro, kam pade in se zakoplje. Voda je svetlo turkizna in vabi h kopanju. Izkaže se, da sploh ni mrzla. Hm, mogoče pa je to res najlepša plaža, če še vodo ogrejejo na prijetno temperaturo. Od strani nas pozibavajo valovi, ki so še ostali od močnih vetrov zadnje dni, a upam, da se bodo kmalu iznihali, sicer bo admiralica slabe volje. Trapani sicer ponuja boljšo zaščito, nima pa tako lepe vode.

Malo sva računala in ugotovila, da če hočeva biti v začetku avgusta nekje sredi Jadrana, da se bova morala kar podvizati. Sploh ni blizu, ker je treba najprej ob vsej Siciliji in nato okrog škornja. Skoraj 800 NM je do tam in vreme tu lahko precej vpliva na to, kako lahko napreduješ.

< Trapani (Sicilija)   Termini Imerese >

 

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron