 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Noč ni bila najboljša, a ni bilo tako grozno, kot se je zdelo sprva. Ena manjša jadrnica se je zvečer in ponoči vsaj trikrat presidrala, ko je iskala nekoliko boljše mesto, mi pa smo dovolj veliki, da se je kljub valu dalo spati. Proti jutru sta se veter in val nekoliko unesla in zjutraj skoraj ni bilo več vetra.
Odplujeva bolj pozno, saj je dober veter napovedan šele kasneje. Pol ure pred poldnevom dvigneva sidro. Vetra je le 5 vozlov v bok, a že čez nekaj minut piha med 7 in 9 vozlov v bok, kar je dovolj, da ugasnem motor in počasi jadramo.
Kot je napovedano, se veter popoldan okrepi. Kmalu skrajšamo glavno jadro najprej na prvo in čez pol ure še na drugo krajšavo. Spredaj imava sprva flok in viharnik, a viharnik zvijeva, ko gre veter bolj nazaj (z 90 navideznega na 120 navideznega).
Prve ure so uživancija, saj se val še ni dobro razvil, nato pa se začne 'rolanje po sceni'. Avtopilot kar dobro gara, ko se bori z vsakim valom posebej. Za hec poskušam krmariti na roke, da vidim, ali sem boljši od elektronike. Hja, nekaj valov res bolje ujamem, potem pa ga na kakšnem prav grdo polomim. In to čez dan, ko vidim val, ki prihaja. Ponoči je veliko težje. Občudujem Volvo Ocean race krmarje, ki več ur skupaj vozijo na roke pri norih hitrostih in so očitno boljši od najboljših avtopilotov.
Kmalu preklopim nazaj na 'Rajmarinkota' oziroma, kot mu midva praviva na 'Japonca'. To je iz tiste pesmi 'A u ritmu ove pjesme rade Japanci za nas ...' Hitrosti so odlične, pod sedem skoraj ne pade, osmico videvam pogosto in lepo napredujeva. Občasno voziva 10° nad smerjo, da je gibanje čez valove nekoliko mehkejše. Žal so to kratki sredozemski valovi od vetra in prihajajo na 4 sekunde.
Lili je kljub premetavanju skuhala odlično rižoto z melancani. Parmezan pa je treba dati na vročo rižoto že v kuhinji, saj bi ga zunaj veter takoj odpihnil. Spet sva v kokpit namestila bočne zaščite pred pršcem. Še dobro, saj razposajeni valovi včasih skačejo na Herona. Razen ribičev in nekaj tankerjev ni zunaj žive duše. Ribiči so najbolj nevarni, saj spreminjajo smer in hitrost in celo po potrebi prižigajo in ugašajo AIS. Radar je zaradi valov neuporaben (ali piska za vsak večji val, ali pa ne vidi manjših plovil), AIS pa je zlata vreden.Nasproti nama je kar blizu prišla ena ribiška barka in dobro jih je premetavalo. Barka je gnala v valove in veter. Videl sem njihov bulb in si lahko dobro ogledal njegovo antivegetativno zaščito, ko so skakali z vala na val.
Jaz grem zdaj malo počivat, Lili pa bo zunaj, dokler bo lahko, potem gre ona spat. Na Heronu je običaj, da imava aktivno stražo. Zdajle ob pol osmih sva od Sardinije oddaljena dobrih 50 milj, veter pa je v glavnem pod 20 vozli, vala pa je nad meter. Vmes nekateri dobro zakrijejo obzorje (2 m).
| < Capo di Pula (Nora) | San Vito lo Capo > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
