 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Ponoči se je veter malo unesel. Sidrišče je bilo dokaj mirno, le proti jutru je nekaj časa malo rolalo, a nič resnega.
Danes sva se odpravila k rtu Pula, ki je slabih 15 milj daleč v smeri Cagliarija. Tam so rimske razvaline in del nahajališča je baje tudi pod morjem in ga lahko vidiš. Podrobno guglanje in pregled slik terena pa tega nista razkrila. Mogoče se je včasih kaj videlo, pa tega ni več, ker so odnesli viharji, ali pa so arheologi pospravili ostanke v kak muzej.
Kakorkoli jadranje do tule je bilo relaksacija. Razvila sva samo flok in odpujsala s 15 do 20 vozli vetra v polkrmo. Vala ni bilo preveč in je bilo jadranje udobno, čas pa sva s pridom izkoristila za pranje palube barke, ki je bila še od prejšnjih dni odeta v skorjo soli. Ko sva bila ravno pri delu, sva očistila še primarne vinče površinske rje, ki se je naredila na obeh bobnih. Imel sem neko tekočino na bazi citronske kisline, ki dobro očisti rjo z nerjavnih površin. Ravno dovolj sem je imel še za spodnji del loka, zadnje pripone, nekaj ograjice in vse drugo, kar je nerjavnega in dosežem iz kokpita.
Videz barke sva bistveno izboljšala, upam pa, da sva tudi preprečila rjavenje v mikrorazpokah, ki je tako škodljivo za konstrukcijske elemente iz nerjavnega jekla. Udobno prideva do rta Pula, kjer se nahaja starorimska naselbina Nora. Zavijeva na sidrišče, zvijeva jadro in prižgeva motor.
Nedelja je in na sidrišču je še nekaj bark, ni pa ravno gneče. Najprej sem hotel sidrati takoj za rtom, kjer se mi je zdela najboljša zaščita pred valom, a je bila voda temna in nisva videla, kaj je na dnu. Tudi globina je skakala gor in dol za skoraj meter. Verjetno so na dnu skale porasle z dolgo travo. Mogoče so pa tu tiste rimske razvaline.
Lili me je prepričala, da sva šla raje bliže plaži v modrozeleno vodo in peščenim dnom. Tu je res lepše. In tudi tu je mirno. Kmalu po kopanju sva nameravala v mesto Pula, pa vročina ne popusti. Sonce tako peče, da se odpraviva šele ob sedmih zvečer. Odveslava do obale (proti šibkemu vetru) in se peš napotiva v 2,5 km oddaljeno mesto. Baje so tam boljše restavracije, pa še trgovine imajo. Na kopnem pa tudi že dolgo nisva bila. Bova videla. če sploh še znava hoditi. Pot se kar vleče, je pa okolica precej bolj urejena kot v Španiji. Vse hiše imajo urejene vrtove in fasade, travniki so pokošeni, oljčni nasadi urejeni in čisti.
Mesto Pula ni omembe vredno. Tam ni nič. Zavijeva v gostilno/picerijo. Prijazno naju sprejmejo in ponudijo mizo na vrtu za hišo. Tako pozitivne in prijazne natakarice še nisem videl. No, to, da je dobro videti, ji tudi ne škodi. Punca bi zdaj morala biti na Tenerifu, z Erasmusovo izmenjavo. Študira biotehnologijo ali nekaj takega. Zaradi covida je program odpovedan in zdaj pač pomaga očetu v domači gostilni. Marsikoga bi to vrglo v depresijo, ona pa je vesela in prijazna in sprejema goste, kot da so njeni prijatelji, ki so prišli k njej domov in jih je vesela. Njen ata zna speči pice, kot se spodobi. Tudi peč je seveda ta prava. Poplaknemo z lokalnim sardinskim pivom, ki ga v isti pivovarni varijo že 120 let.
Po večerji na hitro še v trgovino (odprta tudi v nedeljo do desetih zvečer). Žal sta sadje in zelenjava pod standardi, ki sem jih vajen. Kot da je vse tam še od prejšnje nedelje. Malo uvelo, malo zmehčano. Midva imava na Heronu bolj svežo robo, pa že dolgo nisva bila v trgovini. Cene so višje kot v Španiji. Vseeno nakupiva za dva nahrbtnika robe in se odpraviva na dolgo romanje proti Nori.
Tam pa presenečenje:
Veter, ki bi moral pihati z zahoda ali severozahoda (po vseh napovedih), piha čisto narobe. Piha z vzhoda! V zaliv se valijo valovi in vse barke plešejo in mahajo z jambori levo desno. Še katamarani poskakujejo.
Jasno morava veslati v veter in v val, ki sploh ni majhen. Še dobro, da imava Walker baya, čolnič klasične oblike, s katerim se krasno vesla in ki lepo spleza na vsak val. Čisto suha prideva do barke, je pa bila kar rekreacija. Prekrcavanje uspe, čeprav ni čisto trivialno suh priti iz poskakujočega čolnička na poskakujočo barko, ki dobro pljuska vodo izpod krme.
Če rečem, da je Lili slabe volje, je to povedano precej olepševalno. Upam, da bomo lahko kaj spali.
Jutri pa vremenarji napovedujejo primerno okno za skok na Sicilijo. Zjutraj še enkrat preveriva napoved in če bo v redu, jo mahneva čez. 35 ur rabiva do tam, če plujeva s petimi vozli. Jutri torej ne bo dnevnika na netu.
| < Porto Tuelada - Porto di Malfatano | Trapani (Sicilija) > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
