Po 6 dneh in 17 urah zopet v civilizaciji. Od Las Palmasa na otoku Gran Canaria do zelenortskega otoka Sao Vicente je bilo potrebno prepluti 874 nmi. Po planu in vremenskih kartah naj bi za pot potreboval 7 dni in 15 ur, pa se je očitno izšlo bolje.

"Pravzaprav bi lahko bil v zalivu že vsaj 7 ur prej, a se nisem želel izpostavljati in vpluti okoli polnoči v zaliv, v katerem kar mrgoli neoznačenih na pol potopljenih ladij in še česa drugega, kar je opisano v raznih forumih in v Imrayevem priročniku. Zato sem zadnjih 12 ur plul počasi in samo z enim jadrom.", je dejal Jasmin, po uspešno zaključeni prvi etapi plovbe.

Na plovbi se je srečal z vsemi vremenskimi pogoji. Od brezvetrja do močnega vetra, ki pa k sreči ni presegel 26 vozlov. Valovi so bili večinoma dolgi in visoki, zadnja dva dni pa nekoliko krajši, višina pa se je ves čas spreminjala. Ko se je odpravil na pot, so ga najbolj skrbeli valovi, ki prihajajo od zadaj, se pravi iz smeri severovzhoda ali severozahoda. Ti valovi povzročajo velike obremenitve krmila in avtopilota, zaradi česar se krmilo lahko odlomi. Večji del poti so ga spremljali ravno vetrovi in valovi, ki si jih ni želel. K sreči je jadrnica zdržala obremenitve brez zapletov. Dneve samotne plovbe si je krajšal z ribolovom. Bil je zelo uspešen. Na njegov trnek so se ujele tune, palamide, mahi-mahi in še nekatere druge. Za okusno in svežo večerjo je bilo poskrbljeno.  Ker je bil ulov obilen, mu je fileje uspelo shraniti v zamrzovalniku in si jih bo lahko privoščil, ko mu bo ribiška sreča obrnila hrbet.

"Videl sem veliko delfinov. Skoraj vsak dan so me spremljali v skupinah, v katerih je bilo med 20 in 50 delfinov. Videl sem tudi dva velika kita. Mimo mene sta plavala na razdalji 400m. Prišla sta na površje, zajela zrak in zopet izginila v globine oceana. Leteče ribe so stalnica. Zvečer padajo kar same na barko in jih zjutraj suhe vržem nazaj v morje."

Planiran postanek na kapverdskih otokih, pred prečkanjem Atlantika naj bi bil kratek. Jadrnico je bilo potrebno ponovno oskrbeti z zalogo, Jasmin, pa si je moral nabrati novih moči. Večjih težav pri plovbi mimo zahodne Afrike ni imel. Nagajal mu je le avtopilot. Pravilno je deloval, le ko je bil prižgan motor, zaradi česar se je bilo potrebno odpovedati nekaj uram spanca in delo opraviti na roke. Po pristanku na otoku Sao Vicente, mu je napako uspelo odpraviti. Pogledati je bilo potrebno v "možgane" avtopilota, ga vrniti na tovarniške nastavitve, ter ponovno pripraviti za plovbo. Dan po pristanku, je ugotovil, da mu nagaja stikalo za vžig motorja. Napako je uspel odpraviti naslednji dan. Jadrnica je bila pripravljena za prečkanje in Jasmin je že nestrpno pričakoval odhod: "Moje počutje, zdravstveno in psihično je čudovito. Na otoku ne bom ostal dolgo, morda le dva dni, saj je otok povsem Afriški in težko se je varno sprehajati po njem. Za njih si bogataš, že če imaš v žepu samo 100 dolarjev. Ko bom nadaljeval svojo 2100 NM dolgo pot čez Atlantski ocean,  proti Karibom, pa se zopet javim in sporočim, kako sem preplul Atlantik."

1. del - Priprave na otoku Fuerteventura

3. del - Zapuščanje varnega zavetja

Predhodne dogodivščine Jasmina si lahko preberete v knjigi: Šepet vetra in valov