»Dostikrat me prime, da bi sam sebe sunil v jambor. Dostikrat tudi kričim nase: Bedak! Kaj počneš! Si nor! Kakšne neumnosti pa delaš! Pogovarjam se sam s seboj. Ko iščem kaj: Bedak, spet nisi dal tja, kamor bi moral! Na barko pa ne. Mogoče na veter, na vreme, barke pa ne moreš preklinjati. Barka ni kriva, nje se ne preklinja, bog ne daj.«

Citat zapisan na zadnji platnici knjižne uspešnice tega leta, z naslovom Dnevnik zadnje plovbe, odraža pravi duh največjega slovenskega jadralca Jureta Šterka. Z jadranjem se je ukvarjal praktično celo svoje življenje in barka je bila tako velik del njegovega življenja njegovo zatočišče, njegov dom, nemirno morje pa strast, kjer je umiril svojo prav tako nemirno dušo.

Jure Šterk je bil prvi Slovenec, ki je sam objadral svet in se je leta 2007 na svojo zadnjo plovbo odpravil s ciljem, da bi sam objadral svet brez postanka. Če bi mu to uspelo, bi postavil dva rekorda – postal bi prvi človek, ki bi sam neprekinjeno objadral svet s tako majhno jadrnico (dolgo 9,27 metra) in hkrati tudi najstarejši človek, ki bi mu tak podvig uspel. Po 382-ih dneh neprekinjenega jadranja je tragično izginil v Indijskem oceanu.

Knjiga Dnevnik zadnje plovbe predstavlja izjemen dokument, saj se je ohranil navkljub izginotju edinega člana posadke sredi oceana, kar je prava redkost tudi v svetovnem merilu. Juretovi osebni dnevniški zapisi o neprekinjeni plovbi okoli sveta govorijo o izjemnem navtičnem podvigu in neverjetni človeški preizkušnji in borbi z morjem iz dneva v dan. Govorijo o sanjah, upanju, volji, malih dnevnih zmagah in iskanju smisla stran od civilizacije. O premagovanju človeških ovir prek vseh zmogljivosti in o brzdanju neukrotljive narave in mogočnega morja.