Walter Teršek

Walter Teršek
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Gibraltar – Tanger

Čakanje na veter, ki bo pihal iz Sredozemlja skozi Gibraltar, se je končno splačalo. Veter se je obrnil, sedaj je treba počakati le še plimo in oseko, ki ustvarjata močan pretok vode iz Atlantika v Sredozemlje in obratno. Prestavim se na sidrišče, barka je napolnjena z nafto, ki je v Gibraltarju poceni, le 73 centov za liter, kupil sem si nekaj hrane in vode za plovbo. Odločil sem se, da se spotoma ustavim v Rabatu, Casablanci in Agadirju.

Prebudim se zgodaj zjutraj, preverim vremensko napoved in dvignem sidro. Nervozen se ogledujem po sidrišču, vse barke so še tu. Sprašujem se, ali imam napačne podatke o plimi in oseki ali pa sem samo tako zelo zgoden, da vsi drugi še spijo. Spomnim se, da mi je Jasmin poslal slike iz knjige o tokovih v Gibraltarski ožini in jih hitro poiščem. Vse je tako kot mora biti, tajming je pravi, le jaz sem se kot po navadi prvi zbudil in tudi prvi odplul iz sidrišča. Zapustim zaliv in plujem po sredini ožine. Za rtom SZ Afrike se veter vrtinči in odločim se, da počakam v Tangerju. Zračunam pot in čas, približno ob 4. uri popoldan bi moral biti že pred pristaniščem. Vendar zaradi ugodnega vetra in toka, ki me nosi v Atlantik, z barko delam povprečje 9 in se na carinski pomol privežem že ob 12. uri.

Vse formalnosti na carini trajajo tri ure in po pregledu barke se lahko prestavim na svoj privez, vendar zaradi močnega vetra marineroti pripomnijo, naj počakam do večera. Seveda močan veter, pa kaj še, si mislim, odvežem barko in jo s krmo parkiram med dve drugi barki, točno tam, kjer so mi dodelili mesto. Marineroti se čudijo, kako lahko sam parkiram 10 m barko v tem vetru. No, verjetno z izkušnjami, saj na barki živim in se z njo tudi prestavljam, kamor koli želim, zato je pač tako. Za dobrodošlico me prvi marinero povabi na zmenek še isti dan, kar me popolnoma šokira in spravi v smeh. Seveda, to je Afrika: ženske imajo dogovorjeno poroko, za moške pa, če nimajo žene ali jim jo starši niso preskrbeli, velja pregovor »bilo kuda, on bi svuda«. Marina je na novo zgrajena in na drugi strani se še širi. Pisarna je lepša kot naš parlament, vse v belem marmorju, vse se sveti, v marini je 20 pomolov in na vsakem pomolu je en marinero. No, jaz sem naletel prav na tistega, ki me je takoj »zasnubil«. V pisarni pa dela prelepa lepotica, da sem jo kar naravnost vprašal, če morda ni poročena ... Opravim vse obveznosti, prijazno mi razkaže ves zemljevid marine in mesta.

Tanger - Casablanca

Odpravim se v mesto, kjer si privoščim njihov slavni metin čaj in sveže pečenega piščanca, za kar plačam smešno malo. Nato se odpravim na sprehod po mestu, kjer mi na vsakem koraku ponujajo hašiš, čeprav se izgovarjam, da pač ne uživam teh substanc. Naslednje jutro se odjavim iz marine in iz carine, na katero sem skoraj pozabil. Po pregledu jadrnice lahko izplujem in še pred tem mi omenijo, da so zame že našli mesto v Rabatu in da me tam že pričakujejo. Med čakanjem na vse carinske formalnosti pa se je veter tako okrepil, da izhod iz marine predstavlja manjši problem, zato izplujem iz valobrana že z genovo in ostro proti vetru iz zaliva, kjer leži marina. Plujem proti toku in se premikam zelo počasi. Opazujem maroške ribiče. Plujejo v moji smeri, zato se priključim njihovi ruti, saj oni najbolj poznajo to morje in te tokove. Ko priplujem do SZ rta Afrike, najbolj severne točke Afrike v Atlantskem oceanu, barko obrnem za 90 stopinj in zavijem levo. Vso noč plujem z vsemi jadri in jadram v orco. Zjutraj vetra zmanjka in tako ostane do večera. Nato spet zapiha, ampak iz SZ. Vso noč opazujem plankton in veliko ribiških čolničkov, ki se vozijo po morju brez luči. Na teh čolnih je vse polno ljudi: vlečejo mreže, sortirajo ribe, mečejo mreže v morje, skratka ribolov, čisto drugačen, kot si ga lahko predstavljate. Premci teh čolnov se dvigajo visoko, na krmi pa brnijo močni motorji, ki poganjajo barko v vseh vremenskih razmerah. Ribiči tu so za ribiče pri nas samo zgodba ali bajka. Po več dni na morju, na 10 m dolgem čolnu več kot 20 ljudi, ne glede na vreme in morje, oni so tu 24 ur na dan.

Zjutraj se zbudim s krasnim sončnim vzhodom in počasi bi moral biti že pred Rabatom. Plujem zelo počasi, vetra je bolj malo, pa se ne sekiram, saj ga bo kmalu čez glavo. V Rabat ne morem, valovi so previsoki in vplutje v reko je težko izvedljivo, zlasti če ne poznaš vhoda. Označb ni nikjer in ker se reka izliva v morje, morje pa v reko, ustvarja to velike valove, na katerih si premislim in v zadnjem trenutku obrnem barko. Odločim se, da grem naprej proti Casablanci. Vso noč se zibam z majhnim vetrom in pred sončnim zahodom sem že pred vhodom v ogromno pristanišče Casablance. Počakam ogromno črno tovorno ladjo, ki ima komaj kakšno luč, in vplujem v pristanišče za njo, popolnoma utrujen in edino, kar si želim, je, da privežem barko in se odpočijem za nekaj ur.

Walter Teršek

No, tukaj se je začel pravi pekel. Pošiljajo me s pomola na pomol, sem in tja, iz enega dela pristanišča v drugega, pa se na koncu odločim privezati na pomol, kjer je bila včasih marina. Vsaj 100 prostih mest je tam, kjer so bili včasih privezi. Pa priteče nekdo in mi zagrozi, da tukaj ne morem privezati barke, saj če jo bom, je nikoli več ne bom videl itd. ..... Privežem se na ribiško ladjo polno ljudi, smrdi iz vseh koncev, ljudje se umivajo z vodo iz morja, v katero ob istem času mečejo fekalije. Tu sem videl od blizu, kako živijo tukajšnji ribiči. Vse skupaj se mi je začelo obračati. Njihova barka je neznansko smrdela – desetkrat huje kot WC na neki 40 let stari bencinski črpalki. Skratka neznosen smrad. Medtem ko sem privezan na barko, se neznansko utrujen samo usedem na posteljo in mi na barko že trka carinik, odveže barko in jo odrine. Pove mi, naj se javim na VHF 7. Javim se na kanal, kjer mi povejo, naj se spokam iz tega pristanišča in da tu nisem dobrodošel, da je zastava, ki jo imam, po njihovem ruska. Sedaj mi je šele jasno, zakaj so mi nekateri ribiči kazali z roko pod vratom. No, kaj hočem, bolje, da grem od tu, kot da postanem hrana za živali, kot kažejo njihove grožnje.

Casablanca - Lanzarote

Medtem ko sem bil v Tangerju presenečen nad njihovo prijaznostjo, so me tukaj razočarali z njihovim primitivizmom. Vse te kolobocije so mi vzele celo dopoldne, že tako sem bil neznosno utrujen, a kazalo mi ni nič drugega, kot da odplujem. Kam? Preverim vremensko napoved. Nazaj ne grem, na Lanzarote pa imam vremensko napoved za tri dni stage 8-9, jaz pa prvič jadram po Atlantiku!? No, pa da vidimo, kaj se bo najprej odlomilo na barki, mi neprestano odzvanja v glavi. Krmilo zagotovo ne, si mislim, saj je novo. Že prvo noč sem se zapletel v ribiško mrežo, zaradi katere sem se moral sredi noči skopati v Atlantiku. Prečudovita izkušnja: toliko planktona še v življenju nisem videl in z vsakim zamahom v vodi se ga je pojavilo še več, kot da bi kopal po zlati jami. Kako sem opazil, da sem se zapletel v mrežo? Enostavno: pihalo je 25 kn, jadra so bila na drugi krajšavi, barka pa je plula 2 vozla. Jadra dol, hlače dol, masko gor, nož v roko in hop v vodo. Z željo, da me pod barko ne čaka morski pes! Znašel sem se v predelu, kjer morje ni globoko več kot 1000 m in to je nizko morje, ki pa popolnoma podivja v močnem vetru in valovi se dvigajo visoko iz več strani, na vsake toliko časa se kateri zgrne na mojo malo barčico in mi v kokpitu ustvari kopel. V treh dneh mi ni uspelo spati prav veliko, prav tako tudi ne prejšnje tri dni.

Za povrh vsega so se odtegnile medkrižne pripone na popolnoma novem jamboru. Morale bi držati 10 let, odtegnile pa so se že po dve mesecih – zato, ker »profesionalci« v Gironi niso vstavili dovolj velikih in močnih varovalk. Sedaj barka lahko jadra samo z malo genove. Vsa vrv je v morju. Dve noči sem za seboj vlekel vsaj 100 m vrvi, kar mi je popolnoma umirilo barko v visokih valovih in v trenutku, ko se ti val podre v kokpit, se je barka poravnala nazaj. Ko sem ležal v kokpitu in se skušal odpočiti in zapreti oči vsaj za trenutek. Ležal sem na tleh kokpita, saj je na klopi prenevarno. Zbudil sem se v trenutku, ko je barka doživela knock down in sem se avtomatko obdržal za vinčem. Desna ograja je bila skrivljena, blago pa popolnoma strgano zaradi vala, ki je z vso silo udaril v bok. Odprl sem oči in pred seboj nisem videl nič drugega kot plankton. Rekel sem si: sedaj bi bilo dobro, da se barka postavi nazaj! In se je! Plula je naprej, jaz pa vesel, da sem ostal na njej, čeprav popolnoma premočen.

Naslednji dan vse posušim. Pred menoj začnejo plavati delfini. Okrog barke leta ogromno ptic. Na karti izpišem koordinate in zapišem v dnevnik. Pred menoj je otok Lanzarote, po izračunih kakšnih 10 nm, jaz pa ga ne vidim.

Uro kasneje, 5 nm otoka še vedno nikjer. Ali se vse te živali poigravajo z menoj in me vodijo proti otoku, ki ne obstaja? Ali pa sem samo utrujen!? Prižgem si cigareto in čakam in čakam. Otok je tu! Zagledam ga, pristanišče je na levo, obrnem barko in vplujem v pristanišče Lanzarote. Sonce je zašlo, pred menoj so samo luči – zelene, rdeče, samo še to zvozim in sem na pomolu. Piha, kot je značilno za to marino in končno se privežem na pomol. Jadralne hlače dol, japanke so že na pomolu, jaz pa v bar. In to je to! Naslednja destinacija je Mindelo na Kapverdih. Pred tem pa bo treba barko še pobarvati in rešiti probleme na jamboru.

 

< Alicante - Gibraltar   Pomoč prijatelju >

 

Besedilo in fotografije: Walter Teršek