Walter Teršek

Walter Teršek
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Po dobrem mesecu mi je končno uspelo: zbral sem denar in v Frislandu na severu Nizozemske našel Mercedesov motor OM636. Po celodnevni vožnji čez nizozemske ravnine, med neskončnimi polji, preko nešteto mostov, sva z lastnikom marine končno našla malo, tipično nizozemsko vasico, kjer me je čakal motor. Vso pot nazaj sem imel dovolj časa, da razmislim, kako bom predelal motor, saj se je ta od mojega precej razlikoval. Moral sem zamenjati obročke na cilindrih in prestaviti vse druge dele iz mojega motorja na ta motor. Ko sem vse skupaj sestavil, je ostal samo blok motorja in glava. Ker me je že preganjalo vreme, sem se moral lotiti dela še isti večer. Lastnika Liberty marine sem prosil za mesto v delavnici in mu obljubil, da bom delo končal v treh dneh, saj je tudi on nujno potreboval delavnico. Liberty marina leži na reki IJssel, ki vodi skozi mesto Almere in je 5 metrov nižje od največjega jezera na Nizozemskem, ki se imenuje Markermeer. Marina je v zelo slabem stanju, zato tu živi le malo ljudi. Večina ima tu barke privezane čez vse leto. Če si zaželijo jadrati, morajo najprej po reki navzgor in nato pod most ter zapornice, ki te dvignejo 5 metrov višje na jezero.

Motor sem začel razstavljati v petek in iz delavnice me ni bilo vse do ponedeljka. V nedeljo sem ga poskusno zagnal kar na paleti na prikolici. Prižgal je v prvem poskusu. Nato sem motor opral in ga pripravil na barvanje, ki je sledilo zvečer. V ponedeljek je bil motor pobarvan in pripravljen za vgradnjo v barko. Na paleti je čakal na viličarja, da ga prestavi do dvigala, s katerim gre motor nazaj v barko. Zamenjani obročki, hladilni kolektor, naftna črpalka, vodna pumpa, prirobnica za menjalnik, izpušni kolektor, karter motorja, vsi nosilci, vsa napeljava za hlajenje, naftni filtri, grelne svečke – vse to je bilo treba prestaviti in sestaviti iz dveh motorjev v enega, da bo deloval brezhibno. Popolnoma sem očistil tudi prostor v barki, kjer je motor, in vse skupaj prebarval. Na barki sem našel še originalno barvo za notranjost barke. Kaj vse mi je pustil stari lastnik barke. Prav hvaležen sem mu.

V času iskanja primernega motorja in zbiranja denarja sem imel operacijo na kolenu, poskušal sem obiskati zobozdravnika, vendar mi to zaradi prenatrpanega termina ni uspelo, dobil sem tudi delo v tej marini: barvanje bark in manjša popravila.

V ponedeljek smo motor spustili v barko in sledilo je najtežavnejše delo: postavljanje motorja v tisti mali prostor pod stopnicami. Vse do polnoči sem se trudil okoli motorja. Ko sem zaključil z vsemi vijaki, dovodom goriva, pri čemer sem zamenjal tudi vse cevi in večji del električne napeljave, je bilo treba namestiti manjši rezervoar za gorivo, saj ima ta barka tri rezervoarje – največji je celotna kobilica, kjer je približno 300 l goriva, nato še en rezervoar nad tem, kjer je 50 l, in nato še rezervoar nad motorjem, kamor gre 45 l goriva. Tega sem moral odmontirati, ob tem pa tudi polovico podnic v salonu. Delo sem zaključil v treh dneh. Vsaj štirikrat sem preveril žico in spoj na menjalniku, saj nočem, da se mi zgodi tisto, kar sem videl enkrat v Bunarini: starejši par je na svoji barki zamenjal motor, žic pa niso dobro spojili in sta se zaradi tega zaletela v pomol. Za povrh vsega je bila pred tem barka na novo prebarvana. Pa se je prav to zgodilo tudi meni! K sreči je barka grajena tako trdno, da se je le malo upognila sprednja ograja, ki sem jo potem enostavno naravnal z vrvmi in škripci. Sidro se je popolnoma ukrivilo. Tako sem preizkusil motor, barko in železo na njej. Železo je le železo. Vse skupaj pa je bilo videti precej dramatično: ko sem izplul iz priveza, sem ročico za motor postavil za vzvratno. Nato sem prestavil v prestavo, da gre barka naprej, ker pa je marina majhna, sem moral še enkrat vzvratno. Takrat pa se je žica za menjalnik nekje na sredini pretrgala in motor je dobival vse večje obrate za pot naprej. Preden sem dojel, za kaj sploh gre, sem bil že v betonskem pomolu, potem v lesenem delu pomola, ki je padel v vodo in v sosednjo 30 m dolgo starejšo jahto. Nato sem se zaletel ob še en lesen pomol, kjer se je moj Orplid končno ustavil z nosom ob pomolu.

Walter Teršek

Na jahti, na katero je padel del pomola, je živel starejši par. Prijazna gospod in gospa sta me večkrat povabila na večerjo na njuno ladijsko teraso, s katere sem lahko občudoval moj Orplid, ki je bil takrat še brez motorja. Ob želji, da bi vendarle zbral denar za motor, sem si takrat mislil: upanje umre zadnje!

Drama se je kljub veliki sili trčenja končala skoraj brez škode. Moje sidro se je ob udarcu v betonski pomol ukrivilo kot kakšna hobotnica, betonski pomol je izgubil kakšnih 5 kg betona, lesen pomol pa je postal plavajoči pomol. Lastnik marine se je le smejal, zamahnil z roko in me povabil na pivo. Starejši par me je v smehu tolažil: »Nič hudega, samo da smo vsi živi in zdravi!«

Žico sem še isti večer vrgel v smeti. Z lastnikom marine sva v njegovi delavnici naredila novo in s tem je bil problem rešen.

Zadnji dan pred odhodom je končno prispela moja pripona za jambor. Nikoli si nisem mislil, kako težko je lahko v tako navtični državi, kot je Nizozemska, dobiti kakšno stvar. Na pripono sem namreč čakal kar tri tedne ...

Iskreno bi se rad zahvalil eNavtiki in vsem, ki ste mi prispevali denar, da sem lahko kupil motor. Žal mi ni uspelo priti v stik z vsemi, ki ste mi pomagali zbrati denar, zato se vam na tem mestu iskreno zahvaljujem za pomoč: s hvaležnostjo in dobrimi željami! So mi pa javno zahvalo dovolili Marko Mesec, Boris Pečar in Rebeka Roblek. Najlepša hvala vsem. Brez vas mi ne bi uspelo.

Zdaj se bom le lahko odpravil z Nizozemskega, kjer sem že skoraj osem mesecev. Njihov jezik mi je še vedno uganka. Tu je poletja že skoraj konec, čeprav pri njihovem spremenljivem vremenu niti nimam občutka, da bi bilo to sploh poletje. Barka je zdaj pripravljena za pot: najprej skozi Amsterdam in nato čez Rokavski preliv.

 

< Pomagajmo slovenskemu jadralcu   Nadaljevanje 10.9.2020

 

Besedilo in fotografije: Walter Teršek