 |
|
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.
|
Barka je pripravljena za plovbo. Z Mario sva zadnja dva dni preživela v brezdelju in uživala v zadnjih skupnih trenutkih v letu 2020. Nisva mogla verjeti, kako hitro je vse skupaj minilo, čeprav so se nekateri deževni dnevi tako zelo vlekli, da sva oba komaj čakala, da bi minili. Čas je res relativen, vsak dan je enako dolg, le včasih se ure kar vlečejo.
Prišel je dan slovesa. Zgodaj zjutraj sva zapustila barko in se peš odpravila na železniško postajo, kjer sva sedla na vlak za Lizbono. Nato sva se presedla na podzemno železnico in prispela sva na letališče. Slovo ni bilo prav nič enostavno. Kdaj se bova znova videla? Ko sva se zadnjič razšla, se nisva več videla dolgo, predolgo. Medtem je prišla namreč korona – da najbogatejšim še bolj napolni žepe, nam pa vzame še tisto malo svobode, ki jo imamo. Ob slovesu si oba želiva le eno: da se kmalu spet vidiva. Ne vem, kdaj bo to, kajti jutri se zapirajo območja na Portugalskem in podobni ukrepi sledijo menda tudi drugod. Seveda je v Sloveniji in Romuniji vse skupaj še veliko slabše kot tu. Jutri popoldne prileti na letališče v Lizbono moja druga Maria, moja mama. Ne bom je mogel počakati na letališču, ker bo območje marine že zaprto. Mama se bo v tem velikem mestu morala znajti sama in priti do marine. Vse potrebne dovolilnice ima in verjamem, da ji bo uspelo.
Svoji mami sem obljubil darilo, ki si ga že dolgo želi: to je jadranje po Atlantiku. Odločil sem se, da jo peljem do Kanarskih otokov, od tam pa bo odletela nazaj v Italijo in od tam se bo treba glede na ukrepe spet znajti, da pride tudi domov. Seveda pred policijsko uro, kar pa bo glede na njen predviden let nemogoče. Po pravici povedano: nimam pojma, kako jima vse to uspe! Obema mojima Mariama priti tja, kamor se odločita? Jaz ju lovim z vetrom v jadrih in nam tudi to vedno uspe. Maria je imela let na tak datum, da sva morala loviti severni veter, kakor nama je pač uspelo, saj se je na Atlantiku veter začel obračati in do Lizbone sva prišla zadnji trenutek. In ko je naslednji dan moja mama prispela v Lizbono, nisva imela prav veliko časa, saj je imela let nazaj iz Fuerteventure čez 14 dni, vremenska napoved za Atlantik pa je obetala obrat vetra čez pet dni. Veter naj bi se obrnil in začel pihati z juga. Potrebno je bilo sprejeti odločitev: kdaj izpluti? Ali že takoj naslednje jutro? Če vremenska napoved drži vse do zadnjega dne, nama bo uspelo priti to Kanarskih otokov brez težav. Ali pa počakati, da se južni veter »izpiha« in izpluti takoj, ko se obrne? A kdaj se bo obrnil, je seveda vprašanje. In nato bo spet dirka z vetrom ali z letalskim letom ... Zato sem se odločil, da izplujeva takoj zjutraj. Pa nama nikakor ni uspelo: opravila sva še nekaj nakupov in pripravila barko na dolgo pot. Ob 14. uri je Orplid zapustil celino za kar nekaj časa. Bilo je popolno brezvetrje, prav tako kot je bilo napovedano. Prvi dan je zato na barki »brenčal« motor in to vse do sončnega vzhoda naslednjega dne. Orplid je plul brez problema, tudi motor se ni pritoževal nad gorivom, ki je bilo zaradi mojega plitkega žepa zmešano z vsem mogočim, med drugim tudi z vodo. Pravijo, da v sili hudič tudi muhe je. Mama seveda tega ni vedela. Presrečna je uživala v plovbi, vse dokler je ni obšla morska bolezen – tako kot se spodobi za obe Marii.
»Predolgo si bila na kopnem mama,« sem modroval. In res skoraj dvajset let ni jadrala. Organizem se bo moral navaditi na zibanje. Atlantik se je dvigal in spuščal, mamin želodec pa tudi.
Ko je bil za nama zadnji rt Evrope Cabo de Sao Vicente, se je na morju končno pojavila sapica vetra s severa in čas je bil, da se motor prestavi v nevtralno, da se ohladi, preden ga izključim. Medtem sem dvignil spinaker. Vrvi so nastavljene, potegnem »nogavico« in jadro se razpre. Barka se začne spet premikati v pravo smer, motor ugasnem in znova zaslišim melodijo morja. Nastavim vetrni pilot, ki ga ni prav enostavno nastaviti, ko se jadra s spinakerjem, a po nekaj minutah trimanja mi le uspe. Tako sva plula vse do naslednjega jutra, ko se odločim, da jadro prestavim na drugo stran in znova nastavim pilota. Veter piha točno proti najinemu cilju, zato moram barki spremeniti smer, saj se jutri nočem znajti v vetrni luknji, ki naj bi se pojavila bolj zahodno. Tako sem si zapisal v vremenski zvezek. Jadro je tako ostalo vse do naslednjega dne, ko se je veter okrepil. Bilo je pozno popoldne, ko sem se odločil, da se malo sprehodim po palubi. Stal sem pred jamborom in si ogledoval jadro s cirkuškimi barvami. Voda je prijetno žuborela, medtem ko je premec Orplida rezal valove s hitrostjo sedmih vozlov. Naenkrat se vrv, s katero je spinaker privezan, strga in jadro poleti v zrak. Dovolj zgovoren znak, da je vetra preveč za spinaker in da bo treba nastaviti jadra drugače. Tako je bilo tudi napovedano.
Odtegnem dvižnico in ulovim jadro, ter ga spustim na palubo. Slišati je seveda zelo enostavno, pa je bil potreben kar hiter in spreten manever, da se jadro ni dotaknilo vode, kajti sicer bi ga bilo precej težavno spraviti iz morja. Medtem pride iz kabine mama in me opazuje, kako nastavim obe genovi na tangune in razprem jadra. Orplid naenkrat pospeši in poleti po valovih kot metulj čez cvetoče travnike od cveta na cvet. Orplid leti z vala na val. Tako so jadra ostala vse do otoka Lanzarote. Dneve in ure med plovbo sva merila s soncem in luno – od vzhoda do zahoda. Polna luna nama je svetila tako močno, da je bil plankton ob pregibu valov videti kot zvezdno nebo. Sončni zahodi sredi Atlantika so s svojimi purpurnimi barvami čarobni. Strmiš v zahod, prevzet od lepote stvarstva, in ko sonce zatone, se obrneš proti vzhodu, kjer se v vsej svoji mrzli lepoti iz morja dviga luna. Kako nenavadno – saj vem, da je luna na nebu, ampak tukaj na Atlantiku je videti, kot da domuje v morju. Od Lizbone do Arrecifa na otoku Lanzarote sva plula 5 dni in 18 ur.
Preplula sva nekaj več kot 700 Nm in barka se je izkazala odlično. Pri surfanju vala sva dosegala tudi 16,3 vozla, a tudi s povprečno hitrostjo sem bil zadovoljen. V teh dneh sem imel čas razmisliti, kaj vse moram dodati in kaj spraviti z barke. Moral bi kupiti kar nekaj opreme, kar pa pri mojem bornem finančnem stanju seveda ne bo mogoče. Če mi bo uspelo dobiti polovico od vsega potrebnega, bom zelo srečen: rešilni splav, AIS, EPRIB, rezervne dele za vetrni pilot, zaščite za kokpit, novo dvižnico ... Popraviti bo treba genovo, ki se nama je na tej poti strgala, podreti jambor, zavariti razpoko na vrhu in zamenjati vse pripone. Zelo hvaležen sem Borisu Pečarju, ki mi je podaril odlične pripone. Popraviti bo treba tudi rezervoar za vodo, ki mi ga je nagrizel slepi potnik. Na barko se je vkrcal verjetno nekje na Portugalskem. Dal sem mu ime Jerry – mala miška, ki mi je pogrizla številna oblačila, da o hrani ne govorim. Kar pa je bilo najhujše: rezervoarji vode so bili polni in v črpalki sem imel 300 l vode, ki se je zdaj pretakala pod podnicami po vsej barki. Ko je zmanjkalo vode za pomivanje posode, sem ugotovil, da je nekaj narobe, da rezervoar nekje pušča.
»Jerry mora takoj z barke, dokler mi ne naredi še več škode!« sem sklenil. Pa ni bilo tako zelo enostavno. Povrh vsega sem ugotovil, da pušča tudi motor – iz karterja je odtekalo olje. Motor bo znova treba dvigniti iz barke in zamenjati tesnilo. Sam tega ne bom zmogel, potreboval bom pomoč in znova bo to strošek. Zamenjati bo treba tudi sončne celice, saj so stare že 25 let in ne polnijo baterij pol toliko, kot bi jih morale. Morda bi moral počakati na hidrogenerator, da mi pade z neba? Z nebes kdaj pa kdaj dobimo kakšno pomoč. No, s tem bi se rešile vse težave, kar se tiče elektrike na barki, in bi končno lahko prenehal z nošenjem čelne svetilke v kabini in začel brati knjigo ob normalni svetilki v salonu. Pri vsem delu, ki me čaka, bom moral obiskati tudi zobozdravnika za vsaj pet zob in kirurga za operacijo komolca. Moj spisek nujnih opravil se veča in veča. Če bom do konca novembra opravil polovico od teh, bom zelo vesel.
Prišel je dan, ko se je morala mama vrniti domov. Polet z otoka Lanzarote so odpovedali, zato je letela z otoka Fuerteventura. Zaradi slabega vremena sva se tja odpravila z najetim avtomobilom. Na trajektu so naju preverjali, kot da greva v drugo državo: potni list, registracija avtomobila in telesna temperatura. Mama bi še kar ostala pri meni in po tihem je upala, da bodo zaradi korone odpovedali lete. Po slovesu sem se vrnil na Lanzarote, kjer sem moral vrniti avto, a še pred tem mi je počila prednja guma. Vse prej kot odličen dan ... In tako sem znova ostal sam.
 |
Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
 |
Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
| < A Coruña–Porto | Nadaljevanje plovbe 16.12.2020 |
Besedilo in fotografije: Walter Teršek
