 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Izplutje iz marine Lanzarote, 290. dan
Dopoldan je kar nekaj stvari za urediti. Lili gre kupit svež kruhek, jaz grem plačat elektriko in vrnit kartico. Marino je treba plačati vnaprej, da dobiš popust, elektriko pa za barke nad 12 m računajo dodatno po števcu. Saj ni dosti, a je treba plačati račun za maj in dva dni junija. Dajo mi še en dokument, ki potrjuje mojo prisotnost v marini. Baje ni več nujen, a nikoli ne veš, mi je rekel marinero. Morda pride prav v LaLinei.
Že včeraj sem odstranil nekaj priveznih vrvi in jih čez noč namakal v čebru. Vrvi so bile trde kot palica. Mešanica črnega in rdečega peska ter presušena sol naredijo svoje. Ta droben pesek se zažre v notranjost vrvi, kjer porazi vlakna, ki postanejo hrapava in vrv postane trda. Pranje malo pomaga, a ne dosti. Na žalost je ista pesem z dvižnicami in škotami.
Nekaj pred poldnevom odplujeva iz marine. Vetra ni veliko, med 5 in 10 vozlov realnega v polkrmo. Sidrava na prvem primernem mestu nekaj milj severno od Arrecifa, da očistim vijak.
Na vijaku imam namreč na enem kraku gojišče školjk in drugega morskega življa, saj je Copercoat odpadel že pred časom, na drugih dveh pa nekaj Copercoata in nekaj manj morskega življa.
V vodo grem s potapljaško opremo. S tem je kar nekaj sitnosti, preden vse zvlečeš na kup in sestaviš. Jeklenka, regulator plovnosti, regulatorji za dihanje, neopren, plavuti in maska. Pri sestavljanju naju malo bolj nagne en val in zadeva se prevrne. Lili je ni mogla zadržati. Dobi manjšo rano na nogi. Ravno toliko, da ne more še ona v vodo. Oprema je že stara in ena cevka malo pušča. Mogoče od padca, mogoče pa od starosti. V tej cevki je 200 atmosfer pritiska. Ne vem, ali bo kaj pomagalo, a malo zalepim s silvertapom in na tesno povijem s tanko vrvico. Še vedno pušča, a manj.
Grem v vodo. Voda sploh ni mrzla. Res sem v neoprenu, a vseeno. Čistim propeler in dela je kar nekaj. Odstranil sem vso nesnago in tudi vso barvo tam, kjer ni že sama odpadla. Sedaj je vijak spet uravnotežen. Precej boljši bo izkoristek, pa tudi tresljajev ne bi smelo biti več.
Prej je namreč malo treslo, saj so bile lopatice vijaka različno težke. Na eni je bilo kar dosti školjk, na drugih dveh pa barva. Ko končam in vse opereva, sem kar pošteno zmatran.
Dvigneva sidro in glavno jadro in odjadrava proti severu mimo otoka. Vetra je okrog 8 do 10 vozlov (realnega) v polkrmo. Plujemo s 4 do 5 vozli. Ni neka huda hitrost, a glede na napoved vetra sva zadovoljna.
Sva edina jadrnica na morju. Ničesar ni videti ne s pogledom ne na AIS-u. V celem dnevu sva srečala je tri manjše čolne z ribiči. Sicer je morje prazno. Plovba je prijetna, vala je malo. Blizu konca otoka se je še veter malenkost okrepil in je hitrost dobrih 5 vozlov. Ko tole pišem, je ura pet popoldan po kanarskem času, bližava se severnemu rtu otoka in za zdaj še imamo signal.
Lanzarote–Gibraltar (LaLinea), 1. dan
Kmalu potem, ko sem napisal in objavil včerajšnji dnevnik, je začel veter umirati. Hitrost je sčasoma padla pod 4 vozle, val se je nekoliko okrepil. Valovanje je posledica bližnjega ciklona, ki je obrnil tale veter in nama omogočil jadranje na sever. Jedro je severozahodno od nas in val dobivamo v levi bok. Kmalu jadra preveč opletajo in čas je za motor. Glavno jadro dava na drugo krajšavo, da nama vsaj malo stabilizira barko.
Lili ima prvo večerno stražo in potegne dolgo v noč. Zbudi me šele ob 3:30. Zdaj pa ne vem, ali ima tako napeto knjigo, ali pa me ima tako rada. Kolikor vem, zastonj e-knjige v glavnem niso kak presežek.
Imel sem pa velike težave s spanjem. Po navadi hodim spat pozno – šele okrog enih ponoči, zato nisem in nisem mogel zaspati. Na splošno imam na pasažah v začetku težave s spanjem. Motijo me zibanje in zvoki, možgani pa mi delajo na polnih obratih. V glavi premlevam vremensko napoved, možne izbire poti, premišljujem, če sem na barki vse naredil tako, kot je treba, če je Lili v redu ali rabi kakšno pomoč ... Po navadi čez kak dan ali dva spim bolje. Mogoče zato, ker utrujenost naredi svoje.
Ko nastopim svojo izmeno, je luna še zunaj. Vidi se daleč naokrog. Navideznega vetra je uboge 3 vozle. Zložim še tisti ostanek glavnega jadra, ki samo opleta in dela hrup, k hitrosti pa ne pripomore. Počasi motoriramo, da se lažje spi. 1600 obratov. Proti jutru zvišam na 1750, da imam nekaj boljšo hitrost.
Pred svitom sestavim ribiško palico in vržem vabo. Pri rednem pregledu najdem v kaluži vodo. Tri litre je je, umazana je in slana. Razdrem posteljo v zadnji kabini in pogledam os motorja, Volvo ležaj, cevi za hlajenje motorja, cevi za hlajenje osi, mokri izpuh. Vse je suho kot poper. Le od kod prihaja voda? Izčrpam tisto vodo in nove vode skoraj ni. Po eni uri je le nekaj kapljic. In ta voda je videti precej bolj čista.
Potem se spomnim. Ko sem iskal pokrov rezervoarja, sem za vzorec s seboj nosil pokrov prednjega vodnega rezervoarja. Verjetno ga nisem dovolj čvrsto privil nazaj. Pred odhodom pa sem natočil prednji rezervoar povsem do vrha – se pravi, da je bila voda še v nalivni cevi. Verjetno je mezela ven pri pokrovu. Razdrem podnice v prednji kabini, odstranim orodje, razdrem spodnji slepi pod pod orodjem in res: Na tleh je malo vode. Ker nas rola levo, desno je ta voda splahnila od znotraj rebra barke in je zato do kaluže prišla slana in umazana. Razdrem še prednjo posteljo in res, čep je slabo zatesnjen. Zategnem ga in pospravim vse za sabo.
Lepo mi je minila smena, sicer bi bil živ dolgčas. Mimo nas se je odpeljalo nekaj tovornih ladij, nekaj posameznih delfinov (ali en delfin večkrat), precej vodnih ptic, drugega pa ni bilo. Ko je luna padla v morje, je za barko ostajala sled bioluminiscence.
Lili se zbudi sama od sebe in imava kavico in zajtrk. Vetra je premalo za dobro jadranje, a napoved je, da se bo malo okrepil. Dvignem glavno jadro in lotiva se genackerja. Prvič ga postavljam na kosnik in zadeva traja precej dlje, kot bi si želel. Poleg tega je v nogavici vse zapentljano. Na koncu ga razpneva. Polkrma naju vodi preveč iz smeri, zato obrneva točno z vetrom in voziva metuljčka. Genacker naju dovolj stabilizira, da je metuljček možen. Malo sicer na valu zapira glavno jadro, tudi genacker se občasno malo podre, a hitrost je za ta ubogi veter povsem dobra. Navideznega vetra imava le kakšnih 5 do 7 vozlov, a voziva med 5 in 6 vozli. Se pravi, da je pravega vetra okrog dobrih 10. Ribe nočejo moje vabe, zato zamenjam rapalo z lignjem. Ni uspeha.
Genacker zelo vleče kosnik v stran. Vse nekaj škripa, a drži. Do večera voziva metuljčka: glavno na levi strani, genacker na desni. Občasno se veliko jadro podre, ko se pripodi kak res velik val, a ga hitro spet uspem postaviti nazaj. Sam pa se noče – je treba delati na škoti.
Za to morje in posadko bova ponoči raje vozila bolj konservativno. Genacker gre zvečer v vrečo. Pri zlaganju sem vedno malo živčen, ker je toliko vrvic, ki se lahko zapletejo. Tokrat se vse srečno konča. Poskusiva s flokom, a ne gre. Zibanje ga zapre prav na vsakem valu. Zvečer plujeva torej le na glavno jadro z vetrom v krmo. Hitrost je namesto dobrih 5 slabe 4 vozle. Vetra je res malo. Ob 19. uri prevzame Lili, jaz pa grem spat.
Lanzarote–Gibraltar (LaLinea), 2. dan
Dobro sem spal. Lili me zbudi šele po drugi uri. Veter je šibak, le 8 vozlov ga je in piha v polkrmo. Poleg glavnega jadra je zunaj še flok. Sploh ne vem, kdaj ga je dala ven. Tako dobro sem spal. Kakšni dve uri še lahko jadram, potem je vetra vedno manj in hitrost pade na 2 vozla. Čas za motor. Yanmar (ali, kot mu Tone pravi Jan Marko) je potem brnel skoraj cel dan. Motorsailamo (motor + jadra), saj je vetra le za vzorec.
Ker je voda mirna, vidimo portugalske ladjice (zelo strupene meduze, ki se napihnejo in pustijo, da jih nosi veter), in vodne želve. Meduz nekaj časa ne videvava več in odločiva se za kopanje v oceanu. Vetra je tako malo, da sploh ne zloživa jader. Seveda pa gre v vodo le po eden. Lili gre v vodo cela, jaz le do kolen. Premrzla je. Se raje stuširam s toplo vodo. Kakšen mehkužnež!
Pozdravit nas je prišel še kak delfin ali dva, potem pa sta Herona obletavali dve lastovici. Odločili sta se, da je smer kar prava in se poskušata usesti na kakšno udobno mesto. A vse je gladka plastika ali spolirana kovina in povsod izgubljata ravnotežje. Na koncu najdeta oporo na škoti floka in tam počivata, se urejata in na splošno uživata v zastonj vožnji. Čez čas odletita (verjetno lovit), saj se kmalu vrneta. Vedno bolj domače se počutita. Ena je večkrat priletela pod biminijem tik nad nama, ko sva bila v salonu, je priletela v salon in celo v prednjo kabino.Me prav zanima, kaj takile mali ptički jedo in pijejo tako daleč na odprtem in kako spijo. Ali one tudi spijo sede na gladini, kot galebi?
Ker se ribe ne zmenijo za mojo vabo, sem povečal pritisk in lovim s tremi trnki. Enega kmalu izgubimo, saj se je zataknil v na pol potopljen zaboj, ki je plaval v morju in se je laks utrgal. Na srečo ni bila kakšna dragocena vaba. Dva pa vlečemo za sabo brez učinka in zvečer enega pospravim, tako da ostane le še ligenj na ribiški palici.
| < Arrecife – Marina Lanzarote 21. del | Lanzarote–Gibraltar (LaLinea) 2. del > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
