 |
|
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.
|
Ko se je južni veter umiril in začel spet pihati severovzhodnik, sem se prestavil na moj muring na sidrišču. Pred tem sem še ves dan čakal na delovnem pomolu v upanju, da končno prispe DHL pošiljka z mojim jadrom. Prijazna uslužbenka marine Elena, me pokliče kar po VHF postaji na kanal 9, ki ga imam neprestano odprtega, da sem na tekočem, kaj se dogaja v marini, katera barka izpluje in pripluje. Kanal 9 je zame kot nekakšen radio, na katerem je moč slišati vse vrste jezikov. Pošiljke tudi 20. dan, odkar so mi jo poslali iz Slovenije, nisem dočakal. Sem pa dočakal, Huana, lastnika 20-metrske dvojambornice Legend of Alicante, ki je v 80. letih jadrala na Ocean race. Priplul je direktno z Martinika. Za prečkanje Atlantika so porabili 15 dni in v marino je priplul kar z glavnim jadrom, kar menda najraje počne, v najmočnejšem vetru ob 7. uri zjutraj.
Popoldan sem se odpravil s kolesom do bližnjega bara na svež pomarančni sok. Medtem ko sem šel k blagajni plačat, kakšno minuto je trajalo, mi je nekdo ukradel kolo. Poklical sem policijo, jim povedal, kje se je to zgodilo in jim opisal kolo. Prepričan sem bil, da svojega kolesa ne bom nikoli dobil. Vsaj pri nas je tako, da se ukradene stvari nikakor ne najdejo. Toda, čez dve uri so me klicali s policije, mi povedali, da so našli moje kolo in da mi ga bodo čez 10 min dostavili v marino. Kaj takega! Niti legitimirali me niso, nobenega zapisnika in zasliševanj. Vrnili so mi kolo in mi povedali, da ga je ukradel neki Arabec, ki so ga ujeli nekaj kilometrov stran. Kako vesel sem bil! Hvaležen tukajšnjim policistom sem zvečer z nasmehom zaspal.
Naslednji dan je pošiljka končno prispela v pisarno marine. Dva paketa sem naložil na kolo, odpeljal do barke, zvlekel v kabino kot kakšna miš, ki vse zvleče v svojo skromno votlinico.
Sledila je razstava vsebine dveh paketov. Mama mi je poslala domačo hrano: »Da se pošteno naješ vsaj za praznike!« mi je rekla. No paketa sta potovala tako dolgo, da sta bila božič in novo leto že zdavnaj mimo. Dobil sem seveda mamino orehovo potico, ki je bila po treh tednih potovanja že precej izsušena, pa vseeno vsako jutro odlomim košček za zajtrk. Domača pašteta ni bila več užitna, pa sem jo vseeno spravil v hladilnik za nekaj dni, saj je lepo imeti poln hladilnik. Tudi domače divjačinske salame in zaseko sem dal v hladilnik za kdaj drugič. Že dva tedna sem na dieti zaradi putike. Ugotovil sem že, katera hrana mi povzroča bolečino na zunanjem robu desne noge in jo izločil iz menija. Tako tudi alkohol in gazirane pijače. V pošiljki je tudi genova, ki mi jo je Rado iz SR jadralne popravil: jadro je bilo treba zakrpati in zamenjati UV-zaščito. Skrojil in zašil mi je tudi zaščito na ograji okoli kokpita, tako da bom v visokem morju malo manj premočen in tudi topleje mi bo, saj bo v kokpitu precej manj vetrovno. V paketu najdem tudi torbo, ki mi jo je poslala sestra Barbara. Naveličala se je mojih nekvalitetnih fotografij in mi za darilo kupila fotoaparat, polno objektivov in vse mogoče opreme. O fotoaparatih nimam pojma in bo treba vse to natančno proučiti.
Vesel spravim genovo na svoje mesto in nato z motorja odmontiram nov alternator, saj mi bo Christian zavaril kontakt, kjer naj bi bil izhod za obratomer. Nato se prestavim na bencinsko črpalko, kjer natočim za 100 evrov nafte in se nato z genovo prestavim nazaj na delovni pomol. Motor je bil namreč že preveč segret, saj na njem ni bilo jermena, ki bi poganjal vodno črpalko. Alternator je bil kmalu gotov, namestil sem ga nazaj na njegovo mesto in povezal žice med seboj. Pa še vedno ni deloval obratomer in prišli smo do ugotovitve, da je obratomer prestar, da bi deloval skladno s tem novim alternatorjem.
Zvečer barko končno prestavim na svoj muring, samega sebe pa na svojo posteljo in srečen zaspim.
Naslednji dan sem nameraval izpluti. Napovedano je bilo lepo vreme in ugoden veter. Zgodaj zjutraj sem na pomolu pred recepcijo marine zagledal barko, ki sem jo videl v Peninchu na Portugalskem. Tam jo je kupil mladi Francoz in od tam sta s prijateljem prijadrala na Lanzarote. Prejšnji večer sta se vračala iz Fuerteventure in oba zaspala. Kurz pa sta imela nastavljen na valobran marine, a do tam nista prišla, saj sta se ustavila na čereh nekaj metrov pred njim. Malo pod vodno linijo sta prebila trup in voda je začela vdirati v barko. Odhitel sem na Orplid in jima prinesel lesen zamašek, s katerim lahko zamašiš luknjo. Eden od njiju se je moral tako navsezgodaj okopati v morju. Ura je bila že devet in poklical sem vodjo ladjedelnice in se dogovoril za dvig njune barke. Francoza sta bila precej zaposlena z metanjem vode iz kabine, da barka le ne bi potonila ali se napila še več vode, kar bi povzročilo še večjo škodo. Mlada, 24 let stara fanta s skromnimi prihranki sta bila čisto iz sebe. Povedal sem jima, koliko bo vse skupaj stalo: »Dvig in spust barke je 220 evrov, dan na kopnem 20 evrov. Nato bo treba čakati na mojstra, ki vama bo popravil barko, kar ne bo prav kmalu, vsaj teden dni ga bosta čakala. Kolikor vidim, je tu dela za 20 ur, vsaj, kot bi rekli Španci. Ura je 30 evrov, nato je tu še material, ki tudi ne bo poceni. Lahko pa vama pomagam jaz in vama iz epoxija in vlaken zakrpam in popravim kalup barke, ter vaju naučim, kako dokončati in zaključiti popravilo barke tako, kot je treba. Privarčevala bosta vsaj polovico in še naučila se bosta popravljati, saj kakor vidim, bosta to še marsikdaj potrebovala – če ne za barko, pa za surf!«
je kupil mladi Francoz in od tam sta s prijateljem prijadrala na Lanzarote. Prejšnji večer sta se vračala iz Fuertaventure in oba zaspala. Kurz pa sta imela nastavljen na valobran marine, a do tam nista prišla, saj sta se ustavila na čereh nekaj metrov pred njim. Malo pod vodno linijo sta prebila trup in voda je začela vdirati v barko. Odhitel sem na Orplid in jima prinesel lesen zamašek, s katerim lahko zamašiš luknjo. Eden od njiju se je moral tako navsezgodaj okopati v morju. Ura je bila že 9h in poklical sem vodjo ladjedelnice in se dogovoril za dvig njune barke. Francoza sta bila precej zaposlena z metanje vode iz kabine, da barka le ne bi potonila ali se napila še več vode, kar bi povzročilo še večjo škodo. Mlada, 24 let stara fanta s skromnimi prihranki sta bila čisto iz sebe. Povedal sem jima koliko bo vse skupaj stalo: “Dvig in spust barke je 220 €, dan na kopnem 20€. Nato bo potrebno čakati na mojstra, ki vama bo popravil barko, kar ne bo prav kmalu, vsaj teden dni ga bosta čakala. Kolikor vidim je tu dela za 20 ur, vsaj, kot bi rekli Španci. Ura je 30 €, nato je tu še material, ki tudi ne bo poceni. Lahko pa vama pomagam jaz in vama iz epoxija in vlaken zakrpam in popravim kalup barke, ter vaju naučim kako dokončati in zaključiti popravilo barke tako kot je treba. Privarčevala bosta vsaj polovico in še naučila se bosta popravljati, saj kakor vidim, bosta to še marsikdaj potrebovala - če ne za barko, pa za surf!”
Z veseljem sta sprejela mojo ponudbo in tako sem ostal še en dan. A lepo vreme je medtem zapustilo kanal med otoki. Ko sem zaključil delo, pa sem dobil ponudbo za delo v ladjedelnici, saj so človeka, ki je popravljal plastiko, odpustili in potrebujejo novega mojstra. A meni se žal mudi, saj me že od lani priganja čas in vedno lovim zadnje trenutke. Nekako tako je kot v časih, ko sem hodil v šolo. Pravzaprav nisem hodil v šolo, v šolo sem vedno tekel – če nisem bil pozen za na avtobus, sem bil pa pozen za v šolo.
V marinah spoznavaš ljudi od vsepovsod. Poleg moje barke je bila barka nekega Italijana, katerega najboljši prijatelj je Slovenec, mi je povedal, neki Matija, ki sedaj živi z ženo v Las Palmasu. Spoznal sem tudi dva hrvaška jadralca – Šimeta in Miho, ki sta tu na pripravah za olimpijske igre in prav danes sta osvojila prvo mesto na regati v Rubiconu. Danes je tudi Šimetov rojstni dan: »Pa vse najboljše Šime! Ti nazdravi s pivom, jaz pa bom z vodo ali mogoče pomarančnim sokom!«
Poslovim se od vseh v marini. Augustu podarim mojo knjigo »10 m svobode«. V pisarni pa danes dela Elsa, ki prihaja iz Nizozemske. Njej podarim paket piva za njo in uslužbence v pisarni, saj je vendarle petek. Prosim, če lahko parkiram barko ob pomol, da natovorim kolo, ki bi ga sicer moral peljati z gumenjakom na sidrišče. Ko odvežem barko z muringa, ki je blizu valobrana, pomislim na to, kako bi bilo, če ne bi delovala komanda za moč in prestave. Le pomislil sem in točno to se je zgodilo!
Motor se je vrtel v prazno, ni pa prestavil v prestavo, tako da me je veter lepo nosil proti skalnatemu valobranu. Hitro sem skočil v barko, ročno prestavil v prestavo in se odpeljal v marino. Parkirati s takšno okvaro menjalnika ni prav enostavno. Malo pred pomolom skočim spet do motorja in prestavim v nevtralno in nato počasi, počasi do pomola, kjer privežem barko. Skušam popraviti ročico, a mi ne uspe več. Popravil sem jo kar nekajkrat, a sedaj to ni več mogoče.
Mlada Francoza me opazujeta in sprašujeta, kaj bom zdaj.
»Tako kot prej!« jima odgovorim, vržem orodje v kovček, odrinem barko od pomola, odprem genovo, na srečo je dober veter, in z lahkoto odjadram iz marine. O tem, kako se bom parkiral v Santa Cruzu, pa ima čas razmišljati še 24 ur.
Iz ladjedelnice in s pomola pred pisarno mi mahajo, zato jim z nasmehom pomaham nazaj. Pogrešal bom te fante iz ladjedelnice. Tako lepo so me sprejeli, kot da bi ne bi neki tujec.
Včeraj se mi je pokvaril moj stari električni pilot, ki ga uporabljam le, kadar plujem na motor in v primeru, da se vetrni pilot polomi ali kaj podobnega. Sedaj imam samo vetrni pilot in želim se le, da bo pihal veter vse do Tenerifa.
 |
Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
 |
Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
| < Srečno novo leto | Tenerif in Gran Canaria > |
Besedilo in fotografije: Walter Teršek
