Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Odločiva se, da potegneva kar na Baleare. Najprej na Formentero, ki je najbližje. Dva dni, pa bova tam. Po večerji grem spat, Lili spet prevzame prvo nočno izmeno.
Pravi, da je nekaj ur še lepo jadrala, potem pa je veter popustil in je ostalo samo še rolanje. Videla je mesečevo ribo (angleško ji rečejo Sun Fish), znana je še pod imenom mola-mola. To je riba, ki v višino meri več, kot v dolžino. Res posrečena riba.
Nekaj vozlov vetra v krmo ne omogoča jadranja, zato je motor pel pretežni del noči. Nekaj pred drugo zjutraj nastopim svojo stražo in motor še kar melje in motorsailamo z glavnim jadrom, da nas vsaj nekoliko manj rola. Prednje jadro se je zapiralo in je zato zvito že pretežni del noči. Čez čas veter čisto popusti in jadro le še opleta, zato ga spustim.
V bližini Cartagene pridemo dovolj blizu obale, da ujamem GSM signal in hitro naložim najnovejšo napoved vetra. Pretežni del moje izmene pa se okoli mene vozi kakih osem ribiških ladij.
Počitka ni niti za minuto. Lovijo tako, da plujejo z osmimi vozli in medtem občasno spreminjajo smer. Nato zmanjšajo hitrost pod dva vozla, še vedno vijugajo ali krožijo, potem pa spet pospešijo na osem vozlov. In to se ponavlja.
In ker jih je cela čreda, je ves čas kdo na colision kurzu z mano, mi seka pot. Videti je, da me bo povozil, ali mi pelje pred premcem. Ker nimam pojma, kako dolge mreže vlečejo, niti tega, ali gre za površinske ali globinske mreže, moram ohranjati razdaljo do njih. Osvetljene pa so z delovnimi lučmi tako, da se njihovih pozicijskih luči in luči, ki označujejo vrsto mreže, sploh ne vidi. Na srečo imajo vse AIS. Njim je lažje, saj jaz plujem v ravni črti in sem predvidljiv. Njim se ne zdi nič hudega, če se zapodijo z osmimi vozli proti meni, ker vedo, da se bodo čez eno miljo obrnili. Jaz pa ne vem, saj ne berem njihovih misli. In ker lovijo, se jim moram po pomorskih predpisih izogibati jaz.
Skratka, dolgčas mi ni bilo.
Proti jutru je v zraku zelo veliko vlage. Barka je povsem mokra, skozi plastiko v sprayhoodu se ne vidi nič, pa tudi sicer je vidljivost zaradi toliko meglice slaba. Če v temo posvetim z baterijo, vidim vodne kapljice, kako lebdijo v zraku. Vozim izključno na radar in AIS. Proti jutru se ribičev končno otresem, saj me pot pripelje čez glavno ladijsko pot, kjer ladje vozijo iz Gibraltarja proti severu Španije, v Francijo in v Severno Italijo. Tu ribiči ne lovijo. Tovornjače pa so predvidljive. Ves čas imajo isto smer in hitrost. Tem se ni problem izogniti. Po VHF-radiu pa poslušam, kako se med sabo dogovarjajo, kako se bodo srečale. Največkrat izberejo 'port-to-port', kar je normalen način srečevanja.
Dopoldan lahko končno ugasnemo motor in cel dan jadramo. Gre pa podobno kot v tisti pesmi: Včasim jadram hit', včasih pa počas'. Vozimo od slabih treh do dobrih 7 vozlov in vse vmes.
Čez dan razmišljava o kopanju, a ko pomočim nogo v vodo, si v hipu premislim in ostane le tuširanje. Če hočejo, da se kopam v morju, ga morajo še precej bolj pogreti.
Aha, še nekaj se je danes zgodilo: zaplula sva v vzhodno poloblo. Zemljepisne dolžine ne zapisujeva več z 'w', ampak 'E' in številke se povečujejo, ko greva proti vzhodu. Prej so se manjšale.
< Gibraltarski zaliv - Baleari | Gibraltarski zaliv–Baleari: Formentera > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron