 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Celo noč vozim in dela imam čez glavo. Tepeta se zahodnik, ki naju je lepo poganjal čez dan in termični veter s kopnega, ki tule piha s severa, čeprav sva od kopnega oddaljena več kot 10 nmi. Smer in jakost vetra sta precej odvisni od konfiguracije terena.
Tako celo noč premetavam jadra, na koncu pa zmaga motor.
Valov je žal preveč za tako malo vetra. Celo jutranjo izmeno Lili motorira in barka se kar dobro rola, šele opoldne je dovolj vetra, da lahko motor utihne.
Ko obplujeva rt Cabo de Gata, obrneva na severovzhod in hitro napredujeva z vetrom v krmo. S tem sva preplula Albaronsko morje in pustila za seboj Costo del Sol, sončno obalo. Zdaj plujeva ob Costi Blanci.
Vidiva nekaj sidranih jadrnic po zalivih, a prometa rekreacijskih plovil praktično ni. Tu in tam mimo pripluje kakšna ribiška ladja, tovorne so od nas dovolj oddaljene, da nas ne ovirajo. Ponoči sva videla delfine, kako se svetijo, ko s svojim plavanjem povzročajo bioluminiscenco. Delfina v bistvu ne vidiš, ker je črn, vidiš pa, kako se svetlika voda povsod okrog njega in je jasno razviden njegov obris. Bila sta dva odrasla delfina.
Proti jutru me je že prijelo, da bi spet namočil trnek, a me je želja minila, saj sem ravno plul v coni, kjer je ribolov prepovedan, pa še znotraj teritorialnih voda Španije sva, dovolilnice pa nimam. Tudi tune je še nekaj v skrinji.
Po Punti de los Muertos se morje zgladi. Valovi so precej manjši in Heron lepo drsi. Naloživa najnovejše vremenske napovedi in razmišljava, kje bi se ustavila, če sploh. Primernih zalivov ob tej obali za ta veter ni na pretek. Prvi dober je nekaj pred Cartageno, a do tja prideva šele okrog treh zjutraj. Potem je pa že vseeno, če potegneva kar naprej.
Glede na vremensko napoved imava dve možnosti: ali napredujeva precej počasi ob Costi Blanci in prevedriva en neugoden sistem ter prečiva na Baleare potem, ali pa da jo pičiva kar naravnost.
Imava še nekaj časa, da se odločiva.
V normalnih razmerah bi potovala počasi in si ogledala vsak zaliv, a formalno sva tako ali tako v prekršku, ker ne bi smela iz svoje pokrajine na Kanarskih otokih.
Nič kaj prijetno ni tole covid kruzanje, ko te nihče ne mara in ne veš, od kod vse te bodo preganjali. Ravno včeraj sem bral, kako je Guarda Civil prišla v Mar Menor in so nagnali ven vse kruzerje. In ravno tam vsa hotela vedriti, če bi bilo slabo vreme.
Mogoče jo pa še res pičiva naravnost na Ibizo brez pavze. Kako bo tam, pa ne vem. Formalno so Baleari še zaprti.
| < Algeciras 3. del | Nadaljevanje plovbe 27.1.2021 |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
