Novice

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Plujem po kanalu med otokoma Lanzarote in Fuerteventura, kjer veter neprestano spreminja smer. Teh 5 nmi se zato stalno ukvarjam z jadri in vetrnim pilotom, tako da držim pravo smer plovbe. Danes bo veter pihal bolj v krmo, zato je smer plovbe nastavljena malo bolj nad otok Tenerife, ko pa bom mimo otoka Gran Canaria, bom nastavil kurz naravnost v pristanišče Santa Cruz.

Maria je načrtovala, da me obišče v mesecu februarju, tik preden se odpravim čez Atlantik. Zaradi negotovih razmer s korono pa sva se dogovorila, da pride že januarja, da ne bo tako, kot je bilo spomladi, ko je čakala dve meseca, preden je lahko zapustila Bukarešto. Moral bi odpluti včeraj, da bi bil en dan pred njenim prihodom na otoku. Popravil bi nekaj malenkosti na barki in seveda pobrisal prah v barki. Tik pred sidriščem v Rubikonu je namreč veliko gradbišče in veter je nosil prah daleč naokrog. Tudi puščavski pesek, ki ga vetrovi pogosto prinesejo na Lanzarote, doseže prav vsak milimeter na barki. No, nekaj manjših popravil in čiščenje sem opravil kar spotoma.

Vreme je oblačno in sonce je že zašlo. Čez noč se je veter okrepil. Tudi deževalo je vso noč. Zjutraj, malo po sončnem vzhodu preneha deževati in kmalu so se tudi oblaki porazgubili. Bolj ko je sijalo sonce, manj vetra je bilo, meni pa se mudi. Veter piha še vedno iz iste smeri, zato naravnam smer bolj južno v kanal in upam, da bo kaj več vetra. A kakšne presenetljive razlike ni bilo, zato se sprijaznim s tem, da Marie pač ne bom mogel pričakati na letališču kot v kakšnem hollywoodskem filmu. V najinem »filmu« bo pač malo drugače: Maria bo šla z letališča na avtobus in jaz jo bom počakal na avtobusni postaji, oddaljeni 10 minut pešačenja od marine. Tudi dlje bi pešačil, če bi bilo treba, kajti nobene pretirane želje nimam voziti se z avtobusom do letališča eno uro na drugi konec otoka, plačati za to 7 evrov in se vso pot dušiti pod masko. Na morju diham svež zrak in res težko prenašam masko, ki jo moram nositi na kopnem.

Ura je petnajst in jaz sem malo pred otokom. Zelo rad igram igro prognoziranja časa pristanka. Sam s seboj nekako »stavim«, kdaj točno bom privezal barko na pomol. Daljša je plovba, težja je igra, a tokrat sem bil kar natančen: barko privežem malo čez 16.30, le nekaj minut odstopanja od napovedanega časa. Imam še tri ure časa do Mariinega prihoda.

K sreči so na tem otoku povezave javnega prometa odlične, zato je Maria takoj, ko je dobila prtljago, ujela avtobus in prispela je že malo pred osmo zvečer. Dovolj časa sem imel, da sem nama pripravil slastno večerjo in ohladil šampanjec, ki so mi ga za novo leto podarili v Rubiconu.

Naslednji dan sem na tem otoku moral najti strugarja, ki mi ga je priporočil Augusto. Augusto je namreč rojen na tem otoku in napotil me je k njegovemu prijatelju, ki naj bi mi pomagal najti sončne celice. Pa mu jih na žalost, točno takšnih, kot sem jih potreboval, ni uspelo najti. Mi je pa v petih urah naredil dve aluminijasti ploščici za vetrni pilot. Na Lanzaroteju sem čakal dva meseca na Manuela, pa ni bilo z njim nič. Tudi veliko ceneje je bilo tukaj, tako da je bilo na koncu vse dobro. Skušal sem najti tudi filtre za watermaker, a mi ni uspelo. Precej pogosto se mi dogaja, da imajo v trgovini sicer vse, ampak ravno tistega, kar potrebujem jaz, pa ne!? Da sem po otoku iskal vse potrebne dele za moja popravila, sem moral najeti avto. Precej zgodaj sva šla z Mario na pot in zato nama je popoldan ostalo še nekaj časa za ogled otoka. Povzpela sva se tudi na vulkan, da bi si tam ogledala sončni zahod, vendar sva zamudila. Na cesti je bilo namreč precej prometa, saj so si ljudje z otoka želeli ogledati sneg, ki je zapadel malo pod vrhom. Omislili so si izlet z nekakšnim sankanjem brez sank. Vozili so se z vsem možnim: pod njihovimi zadnjicami je bilo moč videti plastične vrečke, zaščito proti soncu za armaturno ploščo avtomobila, stiroporne deske, deske za otroke, s katerimi se vozijo po valovih. Sank in raznih lopat tu na otoku verjetno ni moč kupiti, čeprav je vrh vulkana zasnežen.

Naslednji dan sva se iz marine prestavila na sidrišče in to spet brez delujoče komande za moč motorja in menjalnik. Pa mi je Augustov prijatelj Juan preskrbel tudi to. Ročko bom zamenjal na sidrišču na severu otoka, ki je od mesta oddaljeno 10 nmi.

Vetra ni od nikoder, zato plujeva na motor. Plujeva mimo sidrišča, kjer so zasidrane same križarke. Ta vrsta turizma je zaradi korone seveda ugasnila. Če bo šlo tako naprej, bodo ti potujoči hoteli kaj kmalu pristali nekje na afriški obali. V zalivu, kjer je sidrišče, ni signala. Sidrišče je namreč obdano z visokim gorami.

Strma obala obeta tudi strmo steno pod morjem in s pričakovanjem dobrega ulova sem se odpravil na ribolov s harpuno. Pa tu nisem srečal niti ene ribe. Ko sem se približal neki skali, me je nekaj opeklo po obrazu, zato sem z ribolovom kar na hitro zaključil.

Po sidrišču se ves dan vlečejo z gliserji in deskajo, a se deskarji bolj kopajo kot deskajo. Neki začetniki pač! Nekdo na jetskiju kot nor kroži po zalivu in pri tem ustvarja valove. Do večera se vse sidrišče izprazni, sonce zaide in tako je minil še en dan.

Naslednje jutro se zbudim še pred sončnim vzhodom in dvignem sidro. Izplujem iz zaliva, ustavim motor in ker je vetra zelo malo, dvignem genaker. Še preden se je sonce popolnoma dvignilo izza morja, nastavim vetrni pilot in si želim, da bi bilo vetra vsaj toliko, da se bo barka premikala, saj na motor nočem pluti, ker zaradi pokvarjenega električnega avtopilota ne bi mogel držati smeri plovbe. In tako je ostalo vse do sončnega zahoda, ko je 10 nmi pred Las Palmasom zmanjkalo vetra. Zagnati je bilo treba Mercedesa in držati krmilo. Sam s seboj znova stavim, kdaj bom spustil sidro: ob 20. uri sva bila na sidrišču pred mestom.

Med plovbo sva z Mario naredila spisek stvari, ki jih moram pripraviti in popraviti na barki. Spisek je čez dan postajal vse daljši in daljši. Nekaj stvari sva celo pozabila napisati, a najbolj pomembnih seveda ne. Naslednji dan tako pokličem Phyllippa, ki pripluje zgodaj zjutraj s čolnom na sidrišče. Oba sva bolj jutranja tipa, saj se vedno zbudiva še pred sončnim vzhodom. Phyllippe je zdaj v marini, saj ima na barki tri Francoze, ki mu plačujejo marino, ki stane tukaj 10 evrov na dan. Eden od Francozov mu je popravil motor, drugi jadra, tretji pa bolj tava naokoli. Phyllippe je videti prav srečen. Pred tem je s tremi ženskami, ki jih je spoznal pred kratkim, malo jadral na južni strani otoka. Verjetno je ta njegova sreča v kakšni povezavi s tem ... Navdušen mi pripoveduje, da je bila ena izmed njih veganka in je pripravljala odlično hrano, seveda brez mesa in sploh brez marsičesa, kar on kot kuhar meni, da je nujno za pripravo okusne hrane. Pošteno me nasmeje že navsezgodaj! Maria še spi – kot vedno. Ona je pač jutranja zaspanka. Parkiram barko ob pomol. Tri barke stran pa je privezan Slovenec Primož, ki skrbno in marljivo obnavlja svojo 15 m dolgo leseno dvojambornico. Tudi on mi skuša pomagati s sončnimi celicami.

Še pred poldnevom sem odmontiral vetrni pilot. S Phyllippom ga odpeljeva do ladjedelnice, kjer sem ga popolnoma razstavil, saj je treba zamenjati teflone na krmilni osi. No, pa smo spet pri krmilu! Ker je petek, danes ne bo nič. V ponedeljek bodo prišli iz neke firme izmerit točne dimenzije za izdelavo novih. Tako zelo špansko, saj sem že navajen. Prav nič se ne bom razburjal, saj imam še precej dela na barki. Brez dobrega in zanesljivega vetrnega pilota ne grem nikamor!

Znova sem pregledal tudi jambor in vse pripone, zvezal baterijo, ki mi jo je dal sosed na pomolu v marini Arrecife. Baterijo sem ločil od vseh in na njo priklopil naftni grelec in pretvornik na 220, kjer mi je bolj priročno polniti prenosnik. Popravil raznih malenkosti kar ne zmanjka ...

Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

• Heron: Gibraltarski zaliv–Baleari: Formentera
• Heron: Gibraltarski zaliv – Baleari 2. del