 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Veter je tokrat sodeloval z mano bolje kot z Lili.
Ob osmih zvečer je na njeni izmeni jadra zamenjal motor in tako je bilo do pol dveh zjutraj. Zbudil me je znani jadralski občutek za veter, ki ga zaznaš tudi v spanju. Veter se je spremenil, in sicer s treh vozlov krme na 8 do 10 vozlov krme (oboje pravi veter).
Odpreva flok, ki je podprt s tangunom, da lepše lovi veter in ne opleta toliko na valovih. Hitrost ni nekaj osupljivega – tri vozle gremo, ampak mudi se nama nikamor. Če bi prišla prezgodaj, bi bila še tema in ne bi videla, kam vreči sidro.
Okrog Formentere je precej podvodnih travnikov posedonije. Balearci so zelo pikolovski in kasirajo mastne kazni tistim, ki sidro vržejo v to travo. Midva sva previdna tudi brez kazni. Del jadranja je, da živiš z naravo in jo ohranjaš. Sidra ne mečeva v korale ali posedonijo ali kakšno drugo ogroženo območje.
Posedonija je relativno redka rastlina in njeni travniki so ogroženi. Zato se poiščeš del prazne mivke in sidro vržeš samo tja. Seveda je treba oceniti, koliko prostora potrebuje še tvoja veriga.
Ko sem bil ravno zunaj, sva se zamenjala. Skoraj do osmih zjutraj tako 'drvimo' s tremi do štirimi vozli samo na flok, podprt s tangunom. Malo nas rola.
Jutro je kislo. Nebo je povsem prekrito z oblaki, sonca sploh ni videti, ko vzide. Okrog osmih veter crkne, in ob devetih sva pred Formentero. Sidrišče, kjer sva najprej nameravala sidrati, je povsem 'onesnaženo' z bojami in ni več prostora za normalno sidranje. Za bojo pa hočejo baje 50 evrov. Pa še trajektki vozijo mimo in delajo val vsakih 15 minut. In še nekaj swela prihaja v sidrišče. Kako gre že tista o kislem grozdju …
Greva pač okrog otoka. Ob desetih sva v prelivu med Ibizo in Formentero. V dobre pol ure se mimo naju pripodijo trije trajekti in naredijo kar konkreten val. Bo res boljše okrog rta na vzhodno stran, posebej v tem vetru.
Ob enajstih sidrava na vzhodni obali. Našla sva dovolj veliko zaplato mivke v idiličnem okolju. Voda je kristalno čista, a ker so notri meduze, me niti ne moti, da je mrzla. Ta del otoka je nenaseljen in je videti zelo naravno in meni lepo. Nekaj peščenih plaž, nekaj skal, zelo malo ljudi.
Kasneje se sicer pripelje nekaj bark, tako gliserjev kot jadrnic, na dnevno kopanje. A ker vsi poiščejo svoje zaplate mivke, smo lepo daleč narazen. Park rangerji, ki se v gumenjaku pripeljejo mimo, nam le lepo pomahajo. Niso naju izgnali. Verjetno oni samo čuvajo travo, korona pa ni njihova skrb.
Formentera je namreč eden od nekaj redkih otočkov v Španiji, ki so eno fazo naprej v de-eskalaciji in prehajanje iz drugih delov Španije sem ni dovoljeno. Vsaj tako pravi Madrid.
Morda pa imajo tukaj več veljave lokalni oštirji, ki se ne branijo še kakega turista. Tisti trajekti na 15 minut že ne vozijo prazni. Bova videla, ko stopiva na obalo, ampak to ne bo danes.
Danes je 14 dni, odkar admiralica ni stopila na kopno, jaz pa vmes le enkrat, ko sem šel na hitro v trgovino v La Linei. V tem času sva preplula dobrih tisoč milj.
| < Gibraltarski zaliv - Baleari 2.del | Baleari: Formentera > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
