 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Spiva dobro. Po dolgem času lahko spiva oba hkrati, saj smo na sidru in ne plujemo.
A ne spiva prav dolgo. Kriv pa je en zatežen komar, ki ne samo, da me je popikal po roki, ampak mi še brenči okrog ušesa.
Ravno sem premišljeval o kemični vojni, ko je utihnil. Zjutraj sem izvedel, da je težil tudi Lili. In preživel, kar ni ravno nekaj normalnega.
Današnji dan je bil nekaj posebnega.
V vodo dava namreč čoln in narediva desant na Formentero. Sprehod po ozkem kamnito-peščenem jeziku pokaže, da je od daleč lepše kot od blizu, saj se od daleč ne vidi smeti. Saj ni nič groznega, a veter in voda pač prineseta na skale naplavni les, največ je bambusa, ostanke plastike in ribiških vrvi. Največji kos je bil kakih 10 m dolga alkatenska cev. Je pa tudi od blizu to lep del otoka. Ni ceste, ni hiš, ponoči ni ljudi. Zjutraj pride nekaj deset turistov, ki se povsem porazgubijo po malih plažicah, ki jih je vse polno. Na obeh straneh je sidranih mogoče deset, petnajst plovil na odseku dolgem tri milje.
Verjetno je v normalni sezoni tukajle turistov desetkrat ali stokrat več. Lili pofotka nekaj rožic, jaz pa naberem 'navadni morski koprc', kot se baje reče rastlini, ki jo jaz poznam po dalmatinskem imenu 'motar'.
Ko priveslava nazaj na barko, se greva kopat! Celo jaz sem bil v vodi in to toliko, da sem se celo spustil z lestvice. Voda je občutno toplejša, kot prejšnje dni in kristalno čista.
Odločiva se, da se prestaviva 2,8 milje proti jugu, da bova bližje civilizaciji. Jadrava. Samo na flok z besno hitrostjo okrog dva vozla in opazujeva okolico. Za pot porabiva dobro uro. Medtem si narediva gazpačo s popečenimi kockami kruha. Odlično.
Sidrava v nekoliko bolj zaščitenem delu zaliva. Tisti gazpačo me ni prav dolgo držal sitega, zato skuham motar in naredim solato:
Motar obtrgam in 10 minut kuham liste, peclje zavržem. Še vročega stresem na nasekljan česen in premešam. Česen s tem izgubi nekaj ostrine. Dodam en narezan paradižnik in začinim z balzamičnim kisom in olivnim oljem. Ja, vem, po pravopisu bi moral začiniti z 'oljčnim oljem', a jaz že celo življenje uporabljam 'olivno olje'. Toporišič naj se gre solit. Saj res: solila pa solate nisva, saj vsebuje motar dovolj soli, če ga nabereš na obali. Popečeva še štručke, nareževa sir in salamo in malica je tu.
Proti večeru, ko sončna pripeka popusti, odveslava na obalo in se napotiva v trgovino. Tole mestece, Es Pujols, je bolj žalost.
Precej restavracij (večinoma zaprtih ali v fazi prenove), nekaj tipične turistične ponudbe, nekaj trgovinic. Stavbe so tipična španska žalost – to, kar pač masovno gradijo za tuji trg.
V mesnici naju takoj ogovorijo v nemščini. Seveda! Tule sva že v nemškem interesnem območju. Če nisi lokalec – ker te mesar ne pozna, ve, da nisi lokalec, si lahko edino nemški turist.
Cene so nekaj višje, kot na Kanarskih otokih, a tole je pač turističen kraj in je ponudba temu prilagojena.
Na sidrišču malo rola, saj val pride okrog rta in nas zadene s strani. Upam, da se bo do večera umirilo. Jutri pa greva na Majorko, razen če si ponoči vremenarji premislijo.
| < Gibraltarski zaliv–Baleari | Baleari: Formentera–Majorca > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
