 |
|
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.
|
Spisek stvari, ki jih potrebujem za nadaljevanje poti in varno plovbo, se kar daljša in daljša, a se kljub vsemu stvari počasi premikajo naprej. Orplid je privezan v pristanišču že deseti dan in vsak dan se iz njega sliši ropot raznih orodij. Sosedje me k sreči razumejo, saj vedo, kako pozen sem že za plovbo, ki jo načrtujem. Moj sosed na privezu je Primož, ki prav tako prihaja iz Slovenije in tukaj obnavlja svojo staro leseno dvojambornico, tako da za informacije in napotke odgovori niso prav daleč, kar mi je v veliko pomoč. Tukaj je tudi Phyllippe, s katerim sva si izposodila pištolo za nete in tako oba opravila nekaj dela na svojih barkah. Jaz sem njemu pomagal zamenjati nekaj netov na njegovem jamboru, on pa je meni pomagal namestiti novo tračnico za tangun. Ker je pred tem že kar nekaj popil, kot po navadi, je bil tisti dan precej dobre volje. Veselilo ga je, ker sva dobro opravila delo, še bolj pa se je veselil nadaljevanja svoje poti. Odpravljal se je proti Tenerifu, kjer sta ga pričakovali dve prijateljici. Kar ni mogel dočakati srečanja in se je na pot odpravil že zvečer. Zjutraj pa mi je že poslal posnetek, kako jadra z barko in kako pluje 9 vozlov proti svojemu cilju.
Terminal za tračnico sem iskal po navtičnih trgovinah že vse od Nizozemske in tu sem ga končno našel – takšnega z dvižnim pinom, tako da mi sedaj ne bo več treba napenjati vrvi, ki držijo vse skupaj na istem mestu. A potem ko sva s Phyllippom tračnico namestila, terminal ni stal na svoji poziciji, saj je bil pin prekratek in se ni popolnoma zataknil v luknjo. Zato sem moral tega zamenjati za standardnega, ki ga pritrdiš z vrvmi. Ves nesrečen sem nesel izdelek nazaj v trgovino in vzel drugega, ki pa je bil še 10 evrov dražji. Še danes mi ni popolnoma jasno zakaj, saj je ta izdelek izdelati veliko lažje kot prejšnjega in bi moral biti zato cenejši! Ampak važno je, da imam sedaj to težavo odpravljeno in lahko jo končno črtam z mojega spiska nujnih del, kar me zelo veseli.
Kako sva s Phyllippom montirala tračnico, je pa druga zgodba! Na srečo naju ni nihče posnel, saj je bilo videti precej smešno. Na tračnici so narejene luknje za nete na vsakih 20 cm in ker so neti precej dragi, je Phyllippe prišel do svojega filozofskega zaključka:
»Ni treba na vsaki luknji pritrditi tračnico z netom, saj bi bilo popolnoma dovolj na vsako drugo luknjo!«
»A, daj no, ne filozofiraj!« sem oporekal njegovi smešni teoriji.
»Zakaj pa misliš, da so narejene luknje – ene za net, druge za pin, izmenično do konca. Če bi preskočil eno luknjo, bi bilo jasno videti, da nekaj manjka. In zdaj imam tudi vse potrebne dele, zato bova tangun namestila tako, kot mora biti! Poleg tega mora biti ta stvar zelo močna, saj se ne bom več preganjal tukaj okrog otokov, kot to delaš ti, ker je pri tebi vse približno! Seveda, tebi je tudi tako OK, saj si Francoz in Francozi ste znani po ekstremih: na primer veslanje čez Atlantik v majhnem kanuju ali pa veslanje iz Francije čez Sredozemlje, nato čez Jadran in vse do Istanbula. Te Francoze sva z bratom pred leti srečala v Dalmaciji. Phyllippe, ti pa si v vsakem pogledu ekstremist: zelo slabo vidiš, ponoči skoraj nič, slišiš še slabše, in za povrh imaš zelo rad flašo, kar doda tvojemu jadranju še večji izziv!«
Phyllippe se je seveda nasmejal mojemu komentarju, saj je vedel, da je vse to zelo res. Ljudje so naju opazovali in z zanimanjem poslušali najin pogovor, v katerem sva uporabljala tudi nekaj dvoumnih besed – namenoma, saj sva vedela, kakšen učinek bo ta kombinacija španščine in angleščine imela pri ljudeh. Namreč: ko je Phyllippe prijadral s Francije na Kanarske otoke, je šel najprej v prvi bar. Tam sva se spoznala, pogovarjala, razpravljala o tem in onem, pogovor pa zaključila z ugotovitvijo: »This is very cool!«
Španci so besedo »cool« pomešali za besedo »cullo«, kar pa pomeni rit. In bolj, ko sva govorila »cool«, bolj čudno so naju gledali.
»Se ti ne zdi, da naju nekam čudno gledajo?«
Ko sem mu razložil, kaj po špansko pomenu »cullo«, sva se seveda pošteno nasmejala.
Od takrat uporabljava izraz »This is very cullo!« za vse, kar je OK, za tisto, kar ni v redu, pa »No cullo«! Velika zabava za poslušalce!
Tako sva razglabljala in komentirala luknje, ki sva jih za namestitev tračnice zvrtala v jambor.
Med tem časom sem dobil kontakt od nekega Carlosa, ki popravlja električne avtopilote. Razložil mi je, da ne bo imel časa še vsaj štirinajst dni. Moj električni avtopilot mi že dva tedna para živce. Na ekranu mi javlja, da je napaka na sea talku, kar pomeni, da je nekje slaba povezava. Preveril sem že vse žice in zaradi tega že dvakrat razkopal vso barko, pa še vedno nobenega uspeha, nakar sem se pred nekaj dnevi odločil, da bom avtopilota spet prižgal, saj mogoče se bo pa zgodil kak čudež in pilot bo deloval normalno. Medtem ko sanjarim o čudežu, se nasmehnem sam sebi in si rečem: »Čudeži se sicer dogajajo, ampak to bi bilo pa nemogoče!« Sklonim se do stikala in ga zasukam, nakar slišim zunaj zvok avtopilota, ki odda takšen zvok, ko deluje normalno! Začuden pomolim glavo iz kabine v kokpit, pogledam na ekran pilota, ki krasno čaka v poziciji stand-by! Nato pritisnem tipko za avto in stvar deluje brezhibno. No, delovala je toliko časa, dokler je sijalo sonce in ko se je sonce skrilo za oblak, je tudi pilot začel izgubljati kontakt. Dotaknem se plošče, ki je črna in zaradi sonca se je segrela na temperaturo, dovolj visoko, da se je material dovolj segrel in raztegnil, tako da je neki spoj, ki mu očitno manjka kontakt, le prišel v kontakt in pilot je deloval. Ko pa se je ohišje ohladilo, se je material skrčil in plošča je znova izgubila stik. Sam sebi se nasmehnem in takoj razstavim ohišje, spet povežem z žicami in prižgem pilota. Nato vzamem sušilec za lase in ploščo po delih segrevam, vse dokler pilot ne začne delovati..... Odlično, sedaj vem, kje plošča izgublja stik! Treba pa bo samo najti nekoga, ki mi bo znal to zadevo popraviti, saj vezne plošče še nikoli nisem popravljal in se je ne bi prav nič rad lotil sam. Dovolj je bilo, da sem sam našel težavo. Poklical sem Carlosa in ga prosil za kakšen kontakt. Napotil me je v neko trgovino, kjer prodajajo električno opremo, češ da bi mi tam znali pomagati. Tam so mi dali kontakt od nekega drugega Carlosa, ki pa živi v hribih nad mestom Las Palmas. Do tja je dobre pol ure vožnje z avtomobilom, saj je cesta precej vijugasta, ker se vzpenja visoko v hribe. Carlos je imel delavnico tam in je ni zapuščal prav pogosto. Tudi v mesto se je le redko odpravljal, zato sem mu moral ploščo dostaviti sam! Tako sem se na pot odpravil s kolesom. Ko sem našel naslov in lokacijo na garminu na telefonu, sem ugotovil, da bo pot v eno smer trajala uro in pol, pri čemer se bom moral povzpeti 320 m nad morsko gladino.
»Pa grem! Pot oziroma pedala pod noge!« sem si rekel. Cesta je sprva vodila skozi hribovita naselja, na začetku bloki, nakupovalni centri, nato vasi in na koncu manjše hišice, sezidane ob robu ceste, ki vodi proti vrhovom. Pokrajina otoka je čudovita, zelena in poraščena z raznim rastlinjem. Precej je tudi plantaž, na katerih gojijo banane. Strmih klancev kar ni bilo konca. Tolažil sem se s tem, da bo šlo nazaj precej lažje, vse dokler nisem prišel do cestnega odseka, kjer se je cesta spuščala in vzpenjala, tako da mi je kmalu postalo jasno, da bo nekaj vzponov tudi na poti nazaj. A vse skupaj mi je dobro delo, nekaj svežega zraka in rekreacije, kar bom seveda moral ponoviti, kajti ko bo Carlos ploščo popravil, jo bom moral tudi priti iskat. Dvomim, da bo sama našla vso to pot nazaj do marine.
V naslednjih dneh sva z Mario zaključila vsa dela na barki. Nekaj malenkosti je bilo treba še urediti, kar sproti se še kaj najde. Tako se je Maria lotila še brušenja dveh lesenih plošč vhodnih vrat. Odlično ji je uspelo, kar se je pokazalo, potem ko jih je premazala z oljem. Zdaj so videti čudovito, saj so končno podobna lesu v kokpitu, ki sem ga obnovil že lani. V naslednjih dneh se bova lotila še lesenih letev, ki tudi potrebujejo malo »pozornosti«, pa bodo videti kot nove. Sicer to ni ne vem kako pomembno, barka ne bo zaradi tega nič hitrejša. Jaz si o tem mislim takole: »Če tista letev ni videti najlepše, je pač ne gledaš – gledaš drugam ali pa se enostavno navadiš!« Ampak Maria ima pač svoje veselje.
V večernih urah sem v notranjosti barke nameščal nove LED-trakove, tako da je notranjost barke zdaj bolj moderno osvetljena in kar je najbolj pomembno – potroši se veliko manj energije kot pri starih žarnicah. Ko sem že mislil, da nimam več kaj početi, pa sem se spomnil, da moram najti paket, v katerem je tudi moja nova bančna kartica. Izgubil se je nekje na tem otoku. Znova čakam, kot sem čakal na prejšnjega, ki je od Slovenije do Kanarskih otokov potoval 22 dni in stal na carini teden dni. Poizvedba o tem, kje je tokrat paket, ni bila uspešna.
»Nekje na pošti!« so mi rekli v klicnem centru v Madridu, ne vedo pa, na kateri pošti. Tako sem se vozil s kolesom od pošte do pošte in ker je pred vsako pošto vrsta, je bilo treba povsod čakati vsaj pol ure, da ti potem na paketnem okenčku povedo, da paketa tukaj ni! Tako spet sledi telefonarjenje v Madrid, pa zatem na deset različnih telefonskih številk in po nekaj dneh te agonije se paket najde! Sporočijo, da ga imajo, kdaj mi ga bodo dostavili, pa ne vedo! Čudno vse skupaj, trening vzdržljivosti moje potrpežljivosti, verjetno! Ali pa preprosto španski način dela! Naslednjega dne pa se mi je zdelo, da je s Španijo nekaj narobe, saj se je vse začelo odvijati nenavadno hitro. Zbudil sem se ob šestih kot vsako jutro in ob 6.30 je zazvonil telefon. Sporočili so mi, da je kurir v marini in da mi bo čez pet minut dostavil paket do vrat na pomolu. Presenečen in srečen odhitim do vrat in prevzamem paket. Plačati je bilo treba še malo več kot 15 evrov, ne vem sicer zakaj, ampak važno je, da je paket končno prispel! In to zgodaj zjutraj, še pred sončnim vzhodom, ko v Španiji še vse spi.
»Dan se je dobro začel!« si mislim in po deveti uri se odpravim v navtično trgovino kupit meter elastične vrvi. V trgovini mi povedo, da je moj vetrni pilot z novimi tefloni prišel nazaj in da ga lahko prevzamem.
»Res dober dan!« se razveselim, ga po delih naložim na kolo in čeprav ni lahek, ga brez težav pripeljem na drugi konec marine.
»Rabiš pomoč?« me vprašata soseda.
»Seveda, hvala. Težak je, v trgovini sta mi dva tam zaposlena pomagala, da smo ga odnesli iz trgovine.«
Na pomolu sem pilota še razstavil. Opazil sem, da sta pod rdečo plastiko tudi dva manjša teflona že napokana in nato našel še en del, ki bi ga bilo tudi dobro zamenjati. Tako sem ta del nesel nazaj in jih prosil, če mi lahko še te dele naredijo nove iz enakega materiala. Počutil sem se precej neumno, lahko bi preveril že prej, tako pa bom moral na dele čakati še en teden. Pa sem se sprijaznil tudi s tem, saj moram tako ali tako počakati, da mi mojster popravi še električni avtopilot, kar bo verjetno tudi trajalo. Počasi se navajam na tukajšnjo nepomembnost časa v smislu hitrosti.
Lotil sem se še watermakerja, ki ga je prvi lastnik kupil in montiral na barko, a kot je videti, ni bil nikoli rabljen. Edino, kar mi manjka, so filtri, ki pa jih ni moč dobiti nikjer. Najprej sem mislil, da so 5 inchov, a takšnih ni bilo nikjer, povsod so imeli le 10 inchov. Potem mi je nekje le uspelo najti 5 inchov, pa sva s prodajalcem prišla do ugotovitve, da jaz potrebujem malo večje kot 5, namreč 7 inchov, ki pa jih je nemogoče dobiti, zato mi predlaga, naj zamenjam posodi za filtre, kar bi me stalo le 50 evrov. Problem pa je najti prostor, saj so te posode precej velike. Vzel sem si dan za premislek in filtre odmislil. Lotil sem se sprednjih prostorov in začel prazniti »skladišče« pod posteljo. Spomnil sem se, da sta tam tudi dve škatli, v katerih pa še vedno ne vem, kaj je. Iz najtežje dostopnega predala pod posteljo sem tako »izkopal« ti dve škatli. Slutil sem, da bom tam našel prav tisto, kar potrebujem. In res!
»Eeee, super!« bi rekel moj sošolec Dejan, ko ga je kaj navdušilo. Verjetno bi pa dodal: »Stari Švabo je res mislil na vse!«
To sem ugotovil že nekajkrat. Prvi lastnik je bil nadvse preudaren, »ziher«, kot pravimo, na vse je mislil in za vse je imel rezervo. Še filtre je nabavil na zalogo: v vsaki škatli jih je po 6 kosov 5-mikronskih in 20-mikronskih. Zdaj moram le še zvezati cevi v pravem vrstnem redu, o čemer sicer nimam pojma, saj navodil ni nikjer, a mi bo le nekako uspelo, in če bom namestil vse cevi prav, bi morala iz ene cevi priteči sveža pitna voda! Tako bo imela Maria dovolj čiste vode za neprestano pranje posode in tuširanje s svežo vodo nekajkrat na dan, jaz pa bom imel »načete živce«, ker mi bo ta nova pridobitev izdatno praznila akumulatorje! Malo heca, pa vendarle res!
 |
Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
 |
Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
| < Tenerif in Gran Canaria | Pred odhodom > |
Besedilo in fotografije: Walter Teršek
