 |
|
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.
|
Zgodaj zjutraj me zbudi sidrna veriga, kajti sidro ne drži dobro in zato povzroča hrup. Pokukam skozi stransko okno, ki je tik nad ležiščem v salonu, kjer večkrat zaspim. Počasi prižgem motor in dvignem sidro ravno ob sončnem vzhodu. Barko prestavim na drugo stran zaliva, kjer sidro sprva spet ne drži, saj prodnato dno z odmrlimi koralami ni prav primerno za sidranje, zato vse skupaj ponovim še dvakrat in v tretje sidro končno dobro prime. Zdaj sem lahko miren. Mesto je odlično in globina je 3 m. Tu nekje bi moral biti na sidru tudi Max, kakor sem razbral z njegovih fotografij, vendar ga ne najdem. Dan, preden sem se zasidral na tem mestu, je imel barko sidrano na istem mestu, kot je sedaj Orplid. Spet sva se zgrešila za nekaj ur. V poznejšem pogovoru mi je povedal, da imajo njegovi prijatelji na južni strani otoka manjšo, vendar čudovito počitniško hišico, od koder imaš razgled na celoten zaliv in si tako lahko bolj miren, saj imaš lahko barko zasidrano vedno na vidnem mestu. No, tako sva najino srečanje spet prestavila na nedoločen čas, ko se najine poti znova srečajo.
Takoj po tretjem poskusu sidranja je Rusty od veselja opletal s tisto njegovo stvarjo, ki bi jo sicer lahko poimenoval rep, če le ne bi bil tako kratek, da repu ni prav nič podoben. Lahko pa po tem štrclju zlahka razločim mojega Rustyja med drugimi psi, ki so si vsi precej podobni.
Na jutranjem sprehodu po plaži srečava gospoda, ki je ob sedmih zjutraj na klopci srkal 75-odstotni rum. Takoj je začel vrtati v naju: od kod sva, ali imava papirje o karanteni itd. Spraševal je kot nekakšna uradna oseba, ki opravlja takšno vrsto dela, pri katerem ljudi zaslišuje. »Pa vendar ni ta tip zdaj v službi?« se na tihem sprašujem. Ura je šele 7.30, njemu pa že zdaj dela preglavice gravitacija. Odgovorim mu na vsa vprašanja in tako ugodim njegovi prazni firbčni duši, njegovim motnim očem pa omogočim, da z zadovoljstvom še nadalje zrejo skozi megleno okno. Prav enako me je ogovoril naslednje jutro, s tem da je svoj vprašalnik že razširil:
»Zakaj pa prihajaš tako zgodaj na plažo?«
»Iz istega razloga kot ti!« sem mu resno odgovoril.
Čez nekaj dni pa se je prislinil k mizi, na kateri sem čistil barakudo, ki sem jo ujel tistega dne. Začel mi je razlagati in me učiti, kako naj očistim ribo. Po nekaj minutah njegovega predavanja mi je bilo tega dovolj: »Pa kaj je narobe s tabo? Misliš, da je to prva riba, ki jo čistim? Pa kakorkoli, kaj sploh hočeš? Ti ni dovolj, da mi vsako jutro pametuješ, zdaj si prišel še sem?«
Njegov prijatelj je bil tiho in se držal za sebe. Verjetno je slutil, da mi bo prekipelo. In mi je.
»Najprej me prosiš za cigareto. Jaz ti ponudim manjšo ribo, ti bi pa veliko! Nato me utrujaš, kako naj čistim ribo, kako naj očistim luske in mi prineseš jedilne vilice, češ da tu čistite s tem. Seveda, s tem tu mešate tudi malto, zato vam hiše razpadajo, tu pijete 75-odstotni rum ob sedmih zjutraj. Ja, tu še vedno ne znate zgraditi ceste, da bi ne počila, čolni so takšni, da se sproti potapljajo! V trgovini prodajate pasje meso, kar pomeni, da ga tudi jeste, kajne? In ribe čistite z vilicami, jeste pa jih z rokami! Povem ti sedaj zadnjič: pojdi stran in da te ne vidim in ne slišim v moji bližini!«
Ostal je brez besed. Videti je bil popolnoma šokiran. Povedal sem mu tisto, kar bi mu moral njegov oče že pred tridesetimi leti: »Ne vtikaj se v posle drugih ljudi!«
Če natančno premislim, ni pri nas s tem nič drugače. Tudi pri nas več kot polovica ljudi tega ne upošteva. Neprestano se kdo vtika vate. Zato sem, sicer zaman in tudi brez potrebe, kot se mi zdi zdaj, ko gledam nazaj, izgubil nekaj mojih nervoznih živcev, preostale pa zdaj z veseljem vozim okrog sveta. Kakorkoli, ostal je brez besed – morda zaradi noža v mojih rokah, morda zaradi moje postave ali pa kar zaradi vsega skupaj. Napadel pa je svojega prijatelja, češ da je izdajalec, ker ni držal z njim. Vendar mu je ta hitro in odločno odgovoril: »Ta fant ima prav! Res se vtikaš v vse in to ni nikomur všeč, tudi meni ne!« In tako sta se razšla. Tega njegovega prijatelja sem spoznal prejšnji dan: pred leti je živel v Evropi, saj je imel dekle iz Nemčije. Njegov posel v Evropi pa je bil tihotapljenje alkohola v skandinavske države, a mu prav dolgo ni uspevalo, saj so ga kmalu dobili, kar mu nikakor ne gre v glavo in se še vedno sprašuje zakaj. Nisem mogel zadržati smeha, ko sem mu pomagal razumeti:
»Pa saj si vendarle črn kot avtomobilska guma, brez zamere, v Skandinaviji pa so vsi beli in plavolasi. Se razume, da so te kmalu zasačili!«
Na otoku Cariccao ni vode. Vse, kar imajo, je deževnica. Imajo nekaj trgovin, v katerih se dobi kar pripeljejo z Grenade – drago sadje in zelenjavo, tudi konzervirana hrana ni poceni: majhna konzerva paradižnikove mezge stane 8 karibskih dolarjev, kar je skoraj 3 evre. Lahko pa si privoščiš izredno poceni pasje meso, ki ga pojedo presenetljivo veliko. Sam se za takšen obrok ne bi nikoli odločil. Ljudje tu so zelo neizobraženi, nekateri ne znajo niti brati niti računati, pa vendarle igrajo loterijo. Za šolo imajo preprosto majhno hiško, bolnišnica pa je le za spoznanje večja.
Z Mario sva bila povabljena na praznovanje rojstnega dne na t. i. rajski plaži, zato sva se odločila, da se z barko prestaviva in zasidrava na drugi strani zaliva, kjer je manjši otok, ki se imenuje Sandy Island. Tu je narodni park, kar sva izvedela šele pozneje, ko se je poleg barke parkiral čoln, s katerim se vozijo od barke do barke in kasirajo pesek in slano vodo. Sidranje je dovoljeno le na peščenem dnu in zato sva se privezala na eno izmed boj, namenjenih prav temu. Preživela sva dan na plaži in se družila z mladim angleškim parom, ki jadra na 40 ft luksuzni jadrnici pod hrvaško zastavo, saj je bila bakra prej locirana v Zadru, od koder sta izplula pred tremi leti. Steve ima na Hrvaškem čarter plovil in vsako poletje preživita na Hrvaškem, preostali del leta pa jadrata na svoji barki po svetu. Zvečer sva se z gumenjakom odpravila preko zaliva na rojstni dan v manjši bar na plaži, kjer so vsi uživali v živi glasbi ob kozarcu svoje najljubše opojne pijače.
Naslednje jutro se prebudim in skozi okno opazujem jambore drugih bark na sidrišču in vse skupaj se mi zdi precej čudno, zato hitro vstanem, pomolim glavo iz kabine in zgrožen ugotovim, da je muring popustil in barka drsi z vetrom med drugimi barkami. Nič kaj lep prizor! Imel sem veliko srečo, da sem lahko pravočasno vrgel sidro. Jezen sklenem: ko pride tisti čoln, ki vsak dan pobira denar, mu ne bom plačal! Včeraj mu tako ali tako nisem mogel, ker nisem imel niti dolarja, saj je edini bankomat, ki je na otoku – prazen. Čez nekaj dni se je čoln spet ustavil pri barki in moja jeza je medtem že zdavnaj izginila, zato sem mu vseeno plačal. Nesmiselno je razpravljati z njimi o tem: moral bi se pritožiti in prerekati v njihovi pisarni, kar se mi pa ne da. Bodo že dobili svoje, ko se bo muring odtrgal in bo na njem barka, vredna milijon ali celo več.
Vsako jutro se odpravim na ribolov z gumenjakom, ki je sicer krajši od harpune, pa se vseeno zapeljem okoli rta v drugi zaliv, kjer so čudovite korale in potapljanje ter ribolov sta izjemno doživetje. Od kar sva na tem otoku, vsak dan jeva sveže ulovljene ribe. Prvi dan sem iz morja privlekel moreno, dolgo 110 cm, kar je precej malo za moreno. Nekaj sem jo takoj prodal, nekaj sem jo spravil iz kože ter pripravil odlično obaro in nekaj zrezkov, nekaj malega pa sem jo posušil na soncu. Naslednji dan sem ujel nekaj malih tun in malo večjo moreno, ki je imela v sebi štiri ribe, od katerih nobena ni bila manjša od 30 cm. To moreno sem vso posušil, druge ribe pa sem popekel na ognju, ki smo ga tistega večera zakurili na plaži. Čez nekaj dni sem šel spet na ribolov in Maria me je prosila, da naj ne privlečem iz morja več tistih »nagravžnih kač« in da bi šla tokrat rada z menoj, česar sem se precej razveselil, saj bo lahko plavala za mano in nosila ribe, ki jih bom ulovil – prav tako, kot sem to počel jaz v mojem otroštvu, ko je starejši brat s harpuno lovil ribe, jaz pa sem plaval za njim in jih natikal na prste. No, po eni uri plavanja, sva se srečala: jaz in velika riba gof, ki je podlegla mojemu strelu in iz moje puške izvila 40 m vrvi. Ko je Maria zagledala ribo, je nadvse hitro, v nekaj sekundah, splezala na gumenjak, jaz pa sem se mučil z ribo kakšnih dvajset minut, saj zaradi njene moči nisem mogel priplavati prav hitro do gumenjaka, s katerega sem ji nato sledil in navil vso vrv nazaj na motorček harpune. Šele, ko je bila riba pri čolnu, se je videla njena velikost, in ko je bila v gumenjaku, kar naenkrat ni bilo več prostora za noge. Te ribe je bilo dovolj za teden dni in hladilnik je bil poln. Kuhala sva ribo na sto in en način, pripravila ribji namaz, ribjo lazanjo, ribjo obaro, ribo na žaru, riba, riba, riba ... Ko se je hladilnik izpraznil, sem moral znova na lov, tokrat sam, saj Marii ni bilo do srečevanja s takšnimi ribami. Tudi tokrat sem se vrnil s polnim čolnom. Ko sem ustrelil manjšo tuno, ki je bila na teritoriju barakude, se je le-ta le približala, a je jaz nisem mogel ustreliti, saj je bila na puščici že ena riba. Vse skupaj nastaviti ni prav hitro, kakšno minuto potrebujem po navadi in ko spravim ribo pod pas in se lotim iskanja barakude, jo zagledam: plava na mestu za koralami, kjer skrita čaka svoj plen, da se zažene za njim. Potopil sem se na globino osmih metrov, se polegel med koralami ter čakal in čakal na popoln strel, kajti pri taki ribi, ki te lahko napade, je to zelo pomembno, saj imam samo en strel in ta strel mora biti popoln. Če zgrešim, se lahko zgodi, da se riba obrne proti meni in me napade, če ne zadenem glavne kosti pri glavi, me riba spet lahko napade, tudi s puščico v sebi, kar je tudi nevarno. Po kakšnih tridesetih sekundah čakanja sprožim: puščica poleti in predere glavo barakude kot metek! Strel je bil popoln in barakuda preprosto obvisi na vrvici, ne da bi mignila. Mrtva je bila v trenutku, zato splezam na čoln, iz vode potegnem ribo, dvignem sidro in se vrnem na barko. Ura je bila devet zjutraj in na plaži sem nato že čistil ribo z vsemi drugimi ribiči, ki so kot po navadi čistili drobiž.
Tukaj so ljudje pravi rasisti! Ribe od belega človeka nočejo kupiti, če pa jo že, pa za tako nizko ceno, da se ribe za ta denar ne splača ubiti. V ladjedelnici ne zaposlujejo belih ljudi. Tudi ribolov je belim ljudem prepovedan. Pa se prav veliko ne sekiram, saj sva se z lastnikom bara lepo spoprijateljila. Popravil sem mu vse stole in mize v baru, pa tudi pomol za privez gumenjakov. Maria je naredila tablo z napisom Lambi Queen bar (ime bara), tako da dobiva vsak teden kakšno pico, perilo lahko opereva v njegovem pralnem stroju, pod pultom pa mi prodaja ribe po ceni črncev, tako da dobim plačano ribo po takšni ceni, kot je na tržnici. Z nekim ribičem sva se dogovorila, da me v prihodnjih dneh pelje okoli otoka in mi razkaže vse skrivne kotičke, kjer se skrivajo velike ribe, ki jih bom jaz polovil, naložila jih bova na čoln ter jih prodala na tržnici in tako me bodo morda le sprejeli med svoje »dobavitelje«. Do takrat pa lahko samo sedim na soncu in se mažem s kremo za dodatno potemnitev kože, pa bom mogoče postal celo črn, če bo le sonca dovolj.
 |
Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
 |
Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
| < Grenada–Carriacou | Od Carriacoua do Grenade in nazaj > |
Besedilo in fotografije: Walter Teršek
