 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Zjutraj me zbudi tišina – okrog sedmih nič ne piha in to je nenavadno, saj je pihalo cel večer in tudi ponoči. Grem ugasnit sidrno lučko, pogledam naokrog in se zavlečem nazaj v posteljo. Ob osmih je že vse normalno in piha severozahodnik slabih 15 vozlov. Dve barki sta že izginili, trimaran ravno dviguje glavno jadro (na prvo krajšavo), ko midva pijeva kavico v kokpitu.
Danes nimava dolge poti, a treba je izginiti z zahodne obale, preden bo cel kažin. Saj za temle otočkom Svetega Petra sva kar dobro zaščitena, ampak cel teden pa ne bi ostal tule. Ko bodo valovi zunaj dosegli 2 ali 3 metre, mogoče tudi tukaj ne bo več prijetno. Ker piha, morava prižgati motor, da ne mučiva sidrnega vinča. Ta je namenjen temu, da vleče verigo in sidro, ne pa da proti vetru vleče še težko barko. Pa še Lili bo oprala en stroj perila in 10 minut motorja bo verjetno že malo dogrelo vodo.
Napovedan je kar konkreten veter v krmo, zato glavno jadro ostane v vreči. Razvijeva flok in počasi pujsava z vetrom mimo otoka Antioco.
Deset milj imava do rta in dokler St. Peter dela senco vetru, gre malo bolj počasi, potem pa pospešimo s 4 na dobrih 5 vozlov na mali flok. Hja, če bi zdaj imela razvito genovo, bi šli verjetno 7, ampak tako ali tako je do ovinka le 10 milj. Občasno, ko je veter čisto s krme, odvijem še viharnika in metuljčkamo. Kakšne opazne razlike v hitrosti nisem zabeležil.
Pred rtom vidiva nasedlo ladjo. Nanjo že cel teden opozarjajo po VHF-u kot na veliko nevarnost za navigacijo. Ladja je nasedla na čeri, ki so same po sebi večja nevarnost za navigacijo. Se pa že bolje vidi veliko tovorno ladjo, kot pa nekaj skal, ki občasno razpenijo gladino morja. Vse skupaj pa je manj kot 100 m od obale, kjer tako ali tako nihče ne bi smel pluti. A važno, da imajo kaj za razlagati na radiu.
Po rtu spremeniva kurz za 30°, s tem dobimo veter s polkrme in lahko natrimam flok tako, da imamo delno laminarni tok zraka ob jadru in plujemo nekaj hitreje. Okrog 6 pa so valovi vedno večji in plovba ni več tak užitek. Veter se krepi in pravega vetra je že okrog 30 vozlov, mi vozimo okrog 6, torej imamo navideznega vetra okrog 25. 13 milj imava v to smer. Mimo otoka La Vacca (krava) z malim otočkom Vitello (teliček), proti jugu pa vidimo še otok Del Torro (bik). Rt Tuelada je visok klif in pričakujem kar zanimivo doživetje, ko ga bova obplula v 30 vozlih vetra in valu, ki krepko presega meter. Ob takem rtu pride po navadi do lokalne okrepitve vetra, valovi pa se odbijajo od navpičnih skal in povzročijo konfuzno morje.
In res naju rt ni razočaral. Ko se mu bližava, naju dobro poškropi en val, ki je hudomušno preskočil bok Herona in tako nato še eden. K sreči sva to pričakovala in sva prej dobro zaprla barko. Nato nabije še veter, ki v sunkih krepko presega 30 vozlov in precej spremeni smer glede na veter na odprtem.
Pospraviva flok in razvijeva samo viharno jadro. Tu vozim ročno, saj avtopilot ne vidi refula, ki prihaja in se ne more vnaprej poravnati z vetrom, da bi ublaži reful.
Za rtom imava veter v bok. Nimava daleč, dobrih 5 milj je do sidrišča, in rodeo je kar zanimiv (zdi se mi, da Lili ne uživa toliko). Vetra je ves čas okrog 30 z močnejšimi sunki. Sunki so bolj izraziti, saj piha čez precej razčlenjen hribovit del otoka. Prostora, da se razvije val ni veliko – okrog ene milje ali manj, ampak prasci valovi so kratki in nas ves čas naskakujejo. Ko tak val zadene v bok Herona, se raztrešči in brizgne navzgor, kjer ga zgrabi veter in ga razprši čez nas.
Za referenco: Velikost genove na Heronu je 60 m2, velikost floka je 43 m2, velikost viharnika je borih 15 m2.
Saj je čisto zabavno, ker je tega le 5 milj. Če bi to trajalo cel dan, bi bilo pa resno moteče. Na tisto malo flikico viharnika vozimo od slabih 4 do dobrih 5 vozlov, občasno videvam šestico, a nas valovi precej zaustavljajo. Brez težav držimo smer in bi šlo tudi precej višje v veter, če bi bilo treba. Preliv med otočkom Rossa in Sardinijo uspešno zvozimo in nato zavijemo v sidrišče pri marini, a tu rabimo že motor, saj je vetra manj.
Tule so tri dobra sidrišča drugo zraven drugega, a kadar piha močan maestral, priporočajo sidrišče takoj za marino, saj ima zaradi konfiguracije terena precej manj vetra kot preostali dve. In res, na sidrišču je veter precej bolj znosnih 10 vozlov, s sunki do 20. To je pol manj, kot le nekaj sto metrov prej.
Zvečer žvižga veter močneje, zdaj je zunaj verjetno že prav živahno in sem vesel, da sva varno sidrana.
Saj res. Včeraj sem odkril vzrok skrivnostnega vdora vode v kalužo: rahlo je puščal pokrov za čiščenje prednjega rezervoarja pitne vode. Ko delamo vodo iz morja, se vedno polni prvi tank, ko je ta poln, pa odprem še enega od zadnjih in se potem voda preliva iz enke v dvojko ali trojko. Ta čas je enka čisto do roba polna in ima celo nekaj malega nadtlaka. Slabo zaprt pokrov pa je bil vzrok vode v barki. Takrat ko sem vodo opazil (mogoče pred dvema, tremi dnevi) nisem mogel ugotoviti, ali gre za sladko ali morsko vodo, saj je bilo morje zelo razburkano in je tista voda dodobra oplaknila vse notranje dele pod dvojnimi rebri barke in je bila videti umazana in slana. Zdaj imamo malo bolj čisto barko pod podnicami in pod rebri. Tesnilo sem namazal in malo bolje privil in sedaj bi moralo biti v redu.
Danes sva preplula 29 milj, večino z vetrom v krmo. Na motorju ni nobene nove ure, hitrosti jadranja pa so bile precej različne. Na koncu je bila povprečna hitrost 4,9 vozla, maks. pa 7,9, vetra pa v začetku 15 do 20, potem 20 do 30, proti koncu pa konstantnih 30 z nekaj močnejšimi refuli. Tale maestral se ne šali.
| < Plaža di Guidi | Nadaljevanje plovbe 1.6.2021 |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
