Morski tokovi v svetovnih morjih so premikanje morskih vodnih mas in so sezonske narave. Morski tokovi potekajo predvsem horizontalno.
Povzročajo jih različne sile kot so sile vetra, Coriolisova sila zaradi vrtenja zemlje, razlike v temperaturi in slanosti morske vode, plimovanje zaradi privleka sonca in lune, veliki valovi, razlike v gostoti vode in še bi lahko naštevali. Na njihov tok vplivajo globine morja, konfiguracija obale in ostalo tokovi, kot na primer rečni pritoki.
Oceanski tokovi potujejo preko velikih razdalj in močno vplivajo na klimo v regijah, ki jih dosegajo. Topli morski tokovi, ki se premikajo mimo obale, povzročajo, da so vetrovi, ki pihajo z morja na kopno toplejši, zaradi česar so klimatske razmere na vplivnih področjih bolj mile. Na primer Zalivski tok, ki se pomika iz Amerike proti severozahodni Evropi, je topel in imajo področja, ki jih doseže višje temperature, kot druga področja na isti pasovni širini. Obratno pojav zasledimo v Limi v Peruju. Humboldtov tok, ki priteka iz južnega Pacifka, se ob zahodni obali Južne Amerika dviguje proti Ekvatorju, prinaša hlade vode z juga in povzroča nižje temperature. Morski tok ima povprečno temperaturo zgolj 16 C. Pri petem južnem vzporedniku se sreča s tropskim tokom, za katerega je značilno da ima v teh pasovnih širinah povprečno temperaturo 25 C. Zato ima Lima, ki leži v tropskem delu zgolj sub-tropsko klimo.
Površinske morske tokove pogosto povzročajo vetrovi, ki pihajo nad njimi. Zato na severni polobli tokovi krožijo v smeri urinega kazalca, na južni polobli pa v obratni smeri. Zaradi vetra je tudi njihova smer gibanje ekvivalentna smeri gibanja vetrov in so odvisni od sezone.
Za razliko globinski morski tokovi ne nastajajo zaradi vetra temveč zaradi razlik v temperaturi in gostoti morske vode . Ti morski tokovi so skriti pod površinami morja in jih je težko odkriti. Vemo, da se morske mase premikajo v pasovih, da se premikajo horizontalno in vertikalno.
Površinski morski tokovi tvorijo zgolj 8% vodne mase. Omejeni so na zgornjih 400 m oceanske vode. Od spodnjih pasov se ločijo zaradi razlike v temperaturi in slanosti. Nanje direktno vpliva veter in Coriolisova sila.
Glavni površinski oceanski tokovi |
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|
Tokovi v severnem Atlantiku
V severnem Atlantiku površinska oceanska voda kroži smeri urinega kazalca. Zalivski tok poteka od juga Floride vzdolž vzhodne obale ZDA proti obalam Kanade. Tu se obrne proti vzhodu preška Atlantik kot Severni Atlantski tok in potuje vse do obal zahodne Evrope. Tu se razdeli v dva dela. En del nadaljuje pot proti severovzhodu, mimo obale zahodne Anglije, drugi se obrne proti jugu in potuje mimo Portugalske in Španije proti severni Afriki. Del toka ob vzhodni Afriški obali mimo Kanarskih otokov imenujemo Kanarski tok. Ta se v Ekvatorialnem področju sreča z Južnim ekvatorialnim tokom, ki teče na južni polobli. Tu se oba toka preusmerita proti zahodu in potujeta proti obalam ZDA. Ta toka imenujemo Severni Ekvatorialni tok. Do doseže Karibske otoke se razdeli na Karibski tok, ki se pomika med severno Brazilsko obalo in Karibi. Ta del toka se pomakne v Mehiški zaliv, nato pa se ob obalah Floride zopet sreča z svojo drugo polovilo, Antilskim tokom, ki se pomika vzdolž severnih obal Karibov, mimo Antilov in naprej proti obali Floride. Ko se tokova združita, postaneta zopet Zalivski tok in nadaljujeta tok.
Hitrosti morskih tokov
Morski tokovi se premikajo z različni hitrostmi. Vodne mase ob površju se premikajo hitreje od globljih. V Zalivskem toku povprečna hitrost toka znaša 3,5 vozlov (6 km/h). Dosega lahko hitrost vse do 5 vozlov (9 km/h). Najmanjšo hitrost premikanja doseže na področjih kjer se razširi. Tu se premika s hitrostjo okoli 1 vozla (1,8 km/h). Vodna masa Severnega Atlantskega toka znaša približno 100.000.000 m3 vode na sekundo in je večja kot skupna masa vseh rek na svetu.
Hitrosti v severnem Pacifiku so bistveno manjše, kot hitrosti v Atlantiku. Na primer Severni pacifiški tok, ki se premika od obal severne Japonske proti severozahodni Ameriki, dosega v tem delu le hitrosti okoli 0,05 – 0,1 vozla (0,1-0,2 km/h). Najvišjo hitrost doseže ob obalah Japonske, kjer se premika v smeri severozahoda s hitrostmi okoli 0,8 – 2.4 vozla (1,45 km/h – 4 km/h).
Vpliv morskih tokov na plovbo
Morski tokovi močno vplivajo na plovbo. Pri pravilni izbiri plovne poti, nam morski tokovi povečajo hitrost plovbe glede na kopno (SOG), če izberemo plovno pot napačno, pa čas plovbe močno podaljšajo. Za jadralce je idealna plovna pot iz Evrope proti ZDA kanarski tok in Severni Ekvatorialni tok. Kanarski poteka od obal Španije, mimo kanarskih otokov, proti Zelenortskim otokom, nato pa se kot Severni Ekvatorialni tok obrne proti zahodu in vzdolž Ekvatorja teče proti Karibom. Povzročajo ga pasati, ki pihajo v smeri iz severovzhoda proti jugozahodu in so idealna kombinacija za najhitrejšo plovbo z vetrom. Altlantik lahko z običajno jadrnico prečkate v 15 do 18 dneh. Pri plovbi v obratni smeri je potrebno izbrati severni del Atlantika. Z Zalivskim tokom pluti ob obalah ZDA, ter Atlantik prečkati s Severnem Atlantskem toku. Povzročajo ga prevladujoči zahodniki, zahodi vetrovi, ki pihajo v srednjih zemljepisnih širinah.
Kaj pa plovba v smeri sever jug ali obratno? Pri plovbi v teh smereh moramo nedvomno upoštevati morske tokove. Le ti lahko povzročajo bočni zanos s hitrostjo morskega toka, ki dosega v Atlantiku hitrosti do 5 vozlov. Temu primerno moramo prilagoditi smer plovbe, da po nekaj dneh jadranja ne bomo pristali na povsem drugem metu, kot smo si želeli.
