Miran Tepeš, ki ga vsi poznamo, kot vrhunskega smučarskega skakalca, je v zadnjih letih svojo smučarsko športno pot zamenjal z jadralsko. Tako kot večina je pričel v Jadranu, ki pa mu je kmalu postal premajhen. Izzivi in večji cilji so ga vodili v svet. Podal se je na plovbo okoli sveta, ki ga je obplul že dvakrat. Svoja doživetja je strnil v knjigah Z vetrom in Proti soncu. Leta 2014 se je podal na Grenlandijo, leta 2016 pa v Avstralijo. Lani je svojo plovbo nadaljeval in zaplul do Tasmanije, preplul celotno južno Avstralije in pot končal na rtu Leeuwin.

Po treh mesecih in pol sem se v družbi Zlate in Gregorja vrnil na Tasmanijo. Po dvodnevnem potovanju smo iz Slovenije enajstega aprila prileteli na Tasmanijo in zvečer prišli na našo barko v Hobartu.

Skokica nas je pričakala sveže oprana in čista kot še nikoli. Kaže, da je v preteklih dneh tukaj veliko deževalo, zrak pa je tukaj na jugu seveda čist in se v preteklih mesecih na barki ni nabralo nič prahu in začuda tudi nič ptičjih drekcev. Celo za podvodni del barke kaže, da ni kaj dosti obraščen.

Zbudili smo se v lepo, a hladno jutro, saj je na Tasmanijo že prišla jesen. Prvi dan smo namenili pripravi Skokice za jadranje, sprehodu po Hobartu ter nakupu hrane in pijače za naslednjih nekaj dni, ki jih nameravamo preživeti v neobljudeni divjini juga Tasmanije.

S samokolnico sem zjutraj z bližnje bencinske črpalke v posodah na barko navozil 60 litrov nafte, z vodo s pomola pa smo napolnili tudi vodne rezervoarje na Skokici. Za dostop do interneta smo spotoma med ogledom Hobarta poskrbeli z nakupom nove avstralske podatkovne SIM kartice.

Malo pred sončnim zahodom smo odvezali vrvi in odjadrali proti otokom južno od Hobarta. Skokico smo zvečer po štirih urah plovbe privezali na bojo pred marino pri Ketteringu nasproti otoka Brunny, kjer sem se pred nekaj meseci že potepal.

Na gričih otokov se bohotijo mogočna evkaliptusova drevesa

V četrtek me je jutranje sonce zgodaj spravilo iz postelje, Zlata in Grega pa se še prilagajata na avstralski čas in sta spanec podaljšala. Odvezal sem vrv z boje in z rahlim vzhodnikom odjadral po prelivu med Tasmanijo in Brunnyjem. Morje je bilo le rahlo nakodrano in Skokica je mirno drsela proti jugu. Po nekaj urah sem premišljeval, da bi se ustavili v katerem od lepih zalivov, vendar Zlate in Gregorja še ni bilo na spregled, zato sem pač nadaljeval z lahkotnim počasnim jadranjem proti jugu Tasmanije.

Vremenska napoved za zvečer obeta prehod hladne deževne fronte, ki bo s seboj prinesla tudi kar precej vetra, zato bomo morali popoldne najti primeren zaliv, da prehoda fronte ne bi doživeli na morju.

Otoki ob poti so še vedno lepo zeleni, in v gozdovih še ni videti jesenskih barv. Na gričih in hribih otokov se bohotijo mogočna evkaliptusova drevesa, ob obali pa je videti kmetije s polji in sadovnjaki.

V tako mirnem dopoldnevu si je težko predstavljati, da bo vreme že čez nekaj ur postalo precej živahno, a oblaki nad hribi na jugu Tasmanije že napovedujejo spremembo. Napoved vremena za prihodnji teden tudi pravi, da vreme na jugu Tasmanije ne bo zelo prijazno, zato upam, da bo zahodnik jutri prehodno dovolj popustil, da bomo še pred prihodom neprijaznega vremena lahko nadaljevali z našo potjo in pred viharji na jugu ob zahodni obali Tasmanije pobegnili proti severu.

Plovba po Avstraliji in Tasmaniji z Miranom Tepešem 2. del

Dosedanje dogodivščine Mirana Tepeša lahko preberete tudi v:

   

Z vetrom

AKCIJA -33%

  Proti soncu Proti Avstraliji  Veliki trije