 |
| Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je leta 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se za to Jasmin ne bi odločil opraviti sam z družinsko serijsko jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal in ne ojačal, da bi lahko zdržala široka morja in valovite oceane. Po prvi etapi od Poreča do Kanarskih otokov in drugi etapi od Kanarskih otokov do Karibov je napisal dve potopisni knjigi, v kateri je dodal ogromno jadralskih podatkov, ter s cenami prikazal, da je sanje mogoče odsanjati z minimalno količino denarja. Sedaj je na poti od Karibov do Avstralije, dolgi 12.000 NM. Bo naš solo jadralec po preplutem zahrbtnem Atlantiku lažje osvojil Pacifik v skoraj 30 dnevni neprekinjeni samotni plovbi? Vse izveste tukaj! |
Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidži, 4. dan
Včeraj smo zaključili z vsemi spremembami in testiranji na novi spletni strani, zdaj pa grem spet v svoje normalne tirnice in počasi bom začel spet s pisanjem dnevnega bloga.
Danes je nedelja, deževna. Kot bi se vreme pripravljalo na kmalu prihajajočo ciklonsko sezono. Ko pogledam plan mojega jadranja za letošnje leto, bi zdaj že moral biti daleč, nekje na Baliju. Ampak, jaz sem še vedno tu, na Fidžiju. No tudi ta dan odhoda bo kmalu prišel, ko bo potrebno nekam odpluti, levo ali desno, gor ali pa celo dol.
Danes sem kljub deževni nedelji nekaj naredil. Najprej sem zmontiral polnilec za akumulatorje in zdaj jih spet polnim preko polnilca. Ni kaj, čez tisto »sigurno« pač nič ni.
Potem se še lotim elektronskega Raytheonovega kompasa. Spraznim zadnjo kabino, se prebijem do vrat na krmi in zlezem v krmni del barke, kjer je avtopilot, tuš, razni drugi glavni deli in začnem sestavljati še ta del avtopilota. Kasneje ga preizkusim in zdi se mi da vse dela. No samo zdi se mi, kako bo to delovalo v resnici, pa bom videl čez kakšen dan, ko bom odplul iz marine. Zdaj za enkrat sem dal obnovljen kompas, če ne bo deloval v naravi, ga bom pač zamenjal z novim, katerega imam zdaj v rezervi.
Malo se še sprehodim po Vudi, vržem še pogled na Billovo barko, katera je že pripravljena na zimovanje, preverim, če je vse v redu, nato pa jo spet fotografiram in mu pošljem fotke. Razen dveh lukenj za spravljanje bark v ciklonski sezoni, je vse že zasedeno. Upam, da bo kljub temu načinu shranjevanja plovil na kopnem vse v redu, če pa pride močnejši ciklon pa menim, da bo vse letelo po zraku. To je pač Fidži. Gledal sem v marini Savusavu, kaj vse je poškodoval zadnji ciklon in ko vidiš video in fotografije kako pomoli letijo po zraku, kako se plovila trgajo s privezov, potem se zaveš moči narave. Tu ni heca!
Pozna popoldanska kava je prijala ob 17:00 uri in povabim na njo soseda iz barke Hir3. Komaj skuham kavo, prične močno deževati in tako je deževalo skoraj tri ure. Sreča, da imam bimini res dober in ne prepušča dežja, zato smo bili pod njim suhi. Zvečer nam vsem trem skuham še večerjo, katero zalijemo s pivom in počasi bo po temu napisanem blogu, čas za spanje. Kljub dežju se najde kakšen komar, ki si zaželi moje krvi, a zdaj ko je že poln moje krvi ga še ubiti ne morem, saj mi je s tem postal bližnji »krvni sorodnik«. Še sreča, da ponoči spim pod mrežo in imam vsaj takrat mir pred njimi.
Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidži, 5. dan
Zjutraj se uredim za v mesto in napišem na listek, kaj vse potrebujem. Tako nekako, kot to počnem doma, kadar grem na več strani in po več artiklov. Ura še ni devet zjutraj, jaz pa sem že na avtobusu. Kar ne morem verjeti, da je tokrat prišel avtobus, ki ima ob straneh stekla. Čudo! Zato je tudi vožnja do mesta bolj prijetna.
V mestu najprej poiščem specializirano trgovino, kjer si kupim lepilno oz. tesnilno maso Sika, da si v naslednjih dneh zatesnim premčno spalnično okno. Razdreti ga bo potrebno do prafaktorjev, nato vse očistiti in zatesniti. Dela bo za kar en dan, če bom želel narediti vse tako kot je treba in da voda ne bo več vdirala v spalnico. Na poti nazaj proti centru mesta se sprehodim po parku in fotografiram kar nekaj cvetov in tudi mlada ananasa. Čudovita sta, kot je čudovito skoraj vse cvetje na Fidžiju, katero cveti skozi celo leto. Pomislim, kako vesela bi bila moja mama, ko bi videla vse te cvetove, vse te rože in vso to bujno rastlinje. Ona ima rada vse rastlinje, prav obožuje kar cveti in nikoli ji tega ni dovolj, ne doma, ne na njenem vikendu. Fotografiram in si ogledujem posneto, zraven pa pravim: »Ta je zate, mama.« Tako ob tem sprehodu nehote najdem eno od mnogih pekarn in kupim malo štruco kruha. V nahrbtniku jo bom nesel do doma, kajti če bi bila v vrečki in v roki, bi ta kruh tako dolgo ščipal po kosih in ga jedel, da bi ga verjetno kar precej manjkalo, dokler ga ne bi prinesel do barke.
Naslednja postaja je velika tukajšnja tržnica. Razdeljena je na tri oz. štiri dele, a jaz grem v tistega, kjer domačini prodajajo svoje lastne pridelke. Najprej sadje, banane. Ta čudoviti sadež, ki ga imam tako rad. Tukaj so banane drugačne. Imajo drugačen okus, niso špricane in najdeš jih v vseh velikosti. Od tistih malih t.i. baby banan, pa vse do tistih dolgih in ozkih. Vse so dobre in okusne. Nato grem na stojnice, kjer je zelenjavni del: okra, korenje, vijolični melancani, danes najdem celo zeleno solato. Že imam v glavi, kaj bo zvečer za večerjo. Najdem tudi zeljno glavo. Cena 0,44 € za kos, potem pa se po tihem nasmehnem in se spomnim »zlate« zeljne glave na Fakaravi. Ojoj, kako je bila draga. Kmalu imam poln nahrbtnik teh dobrot, zato zavijem še v bližnji supermarket, kjer kupim še nekaj manjkajočih potrebščin, katere so mi že pošle.
Ko sem prišel nazaj na barko, vse zložim na svoje mesto, nato pa se lotim dela. Danes bom potegnil kabel od krmilne konzole do motorja in na »armaturki« montiral analogni merilnik za temperaturo vode v motorju. Najprej sem mislil, da bom to končal dovolj hitro, da bom lahko naredil še kaj drugega, a mi je vleka in pripenjanje kabla z vezicami po nemogočih in skrivnih poteh vzela skoraj ves popoldan. Šele zvečer sem preizkusil, če vse dela kot mora, ter si že skoraj ob večeru skuhal kavo. Kaj pa kosilo? No tega danes ni bilo in bo samo večerja,… solata in nekaj koščkov pečenega piščančjega mesa, katerega sem obrezal s kosti piščančjih krač in spekel skupaj z okro.
Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidži, 6.dan
Ko naredim črto čez današnji dan, spoznam, da sem se danes res nagaral. Delal sem od jutra do mraka. Poleg tega pa je bilo današnje vreme ubijalsko. Sonce in visoka temperatura, sta mi pomagali, da sem postal še bolj utrujen. Delo, katero je potrebno opraviti se mora končati in čas je da enkrat kmalu odplujem iz marine.
Danes sem se lotil okna v premčni spalnici, torej tam, kjer spim sam. Kar malo žal mi je bilo razmetati celo spalnico, a drugače ni šlo, tudi mrežo proti komarjem sem moral sneti, pa še kaj drugega. A najprej je potrebno videti kje okno zamaka. Zato sem nastavil pod oknom cerado, na njo postavil veliko vedro in od zunaj zalival okno s tekočo vodo. Ko sem videl kje mi zamaka, sem okno snel, očistil staro tesnilno maso ter kasneje postavil zopet vse na svoje mesto, kot je bilo. Upam le, da bo zdaj držalo.
Ker sem bil v delovnem šunku sem se lotil tudi mojega motorčka, katerega sem letos ne vem koliko krat že razstavil in sestavil. Tokrat bo drugače. Razstavil sem ga do popolnosti, nato pa vse sestavil, podmazal, zamenjal sem vsa tesnila z novimi, nataknil novo cev za gorivo, pričvrstil nov filter goriva z zapiralno pipico, nov bel tank za gorivo, objemke, svečko,… no ja, dela res ni bilo za cel dan, a vseeno se je zavleklo v pozno popoldne. Ko je po nekajkratnem potegu le vžgal, sem bil kar vesel.
Vmes sem spil kavo in na koncu dela sem si privoščil eno malo pivo, ki pa mi je zaradi premalo zaužite hrane (samo en jogurt zjutraj) stopil v glavo in dobil sem mehke noge. No ja, bom pa zvečer jedel več kot sem čez dan. Danes je v bližnji restavraciji pizza happy hour in pica je po polovični ceni. Me kar mika, da bi šel tja, čeprav sem se pogovarjal s Hirevci v toku dneva, da bi menda ona dva naredila skupno večerjo, ker sem jo jaz skuhal sinoči. In zvečer je bila, večerja. Opaaa… Nebojša je naredil in spekel cel kup malih burekov (krompiruša) in nadev iz krompirja. On je vegetarijanec, zato ni bilo mesa. No po večerji je sledilo še nekaj anekdot iz njegovega kratkega, a očitno zelo bogatega življenja.
Vuda marina, otok Viti Levu (ali Fiji), Fidži, 7. dan
Sreda je in ker potrebujem nekaj zadev za barko, moram spet v Lautoko. Finančno je to zelo majhen strošek, saj stane avtobusna vozovnica komaj 0,69€ v eno smer (cca 16 km). Mi pa takšen izlet vzame celo dopoldne, saj avtobusi ne vozijo kot taksiji, kadar bi to jaz želel. Kakorkoli, kadar ni druge izbire se odločim in grem.
V mestu grem najprej v specializirane trgovine in kupim kar potrebujem, čeprav sem v enem primeru izbral alternativo in popoldan bom videl, če sem dobro izbral, ko bom lepil dingija, saj spet nekje spušča. Skočim še v tržnico po jajčevce (melancane) in 1,5 kg teh plačam 0,42 €. Ni kaj tukaj je indijska hrana res poceni. Kupim še nekaj govejega mletega mesa, saj svinjine ne najdem v nobeni mesnici, kajti za večerjo bom pekel čevapčiče. Maso bom zamešal sam, nekaj jagnjetine s kostmi še imam v hladilniku in ko to obrežem, zmeljem v multipraktiku, naredim domačo maso.
Popoldan se lotim dingija in začnem lepiti fliko čez fliko. Vročina in leta naredita svoje, pa če tudi je dingi dobre znamke. Pravzaprav sumim, da je bil narejen v Ameriki. Po moje je to bolj »made in China Mercury«, saj ni zdržal niti pet let. Spušča vse bolj in bolj prav na stikih, kjer je bil tovarniško lepljen. Potem mi pogled odtava na sosednjo barko, kjer domuje 72 letna Američanka. Trenutno je sama na barki, mož pa je moral za nekaj časa domov. Ženska vsak dan suvereno dela selfije in tokrat se tudi sam malo pošalim z njo in pravim, da je verjetno svetloba prava za fotke. Oba se nasmejiva in se oba istočasno »selfirava«.
Popoldan prideta na večerjo oba kolega s Hir3 in ker je eden vegeterijanec, mu spečem nekaj zelenjave in naredim res dober krožnik. Potem še spečem nekaj čevapov v »pizza pannu« in kmalu smo že pri večerji. Večer steče spet v pogovoru in druženju, saj se kmalu ne bomo videli nekaj časa, kajti vsak od nas ima svojo pot in svoje delo. Tudi kolega Norvežana sem povabil, ker se potika v tej okolici, a pravi, da danes pač ne gre. Pa drugič, a ne?
| < Saweni Beach, otok Viti Levu 3. del | Vuda marina, otok Viti Levu, Fidži > |
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
 |
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
Akcija!
Pri nakupu kompleta prihranite 40%!
Besedilo in Foto: Jasmin Čaušević
