 |
| Nataša Kolega je v jadranje, barke, morje in raziskovanje novih krajev zaljubljena že od otroštva, ko je s starši vsako poletje jadrala po Jadranu, na 7 metrski barki. Ker Jadran hitro postane premajhen, kasneje, s svojo družino pluje tudi izven Jadrana, najpogosteje po Grčiji, ki je za dolgotrajnejše življenje na barki idealna. Siesta on Siesta je dnevnik skoraj običajne družine, ki se bolj kot na kopnem počuti doma na barki. Siesta team sestavljajo starša Jure in Nataša, osem letni dvojčici Nia in Živa ter dva Jack Russela, Berry in Zoe ter seveda Siesta, sedaj že polnoletna Bavaria 37. Dnevnik, katerega letošnje nadaljevanje bomo objavljali, je začel nastajati med sedem mesečno plovbo po Egejskem, Jonskem in Tirenskem morju, leta 2017 ter nadaljevanju in povratku domov leta 2018. Letos se Siesta, ponovno in težko pričakovano, vrača v Grčijo. |
siesta on Siesta is back with a new crew member
Nedelja, 05. julij 2020
Po lanskem premoru, ko nismo izpluli ven iz Jadrana, se Siesta on Siesta vrača oz. vsaj namen je tak. New crew member je Zoe, pasji dojenček, ki bo sčasoma okrepila Berrykino varovalno službo. Zaenkrat se ji sicer zdi zabavneje sedenje v skledi za solato.
V torek smo štartali iz Bunarine in prvo noč prespali v Artatore na Lošinju, naslednji dan do Molata. Zaliv Jazi na vzhodni strani je bil prav prijeten, uporaben pa je samo, ko ni maestrala. Naslednji postanek je bil Žman na Dugem otoku, kjer smo se malo podružili s sorodniki v njihovi novi hiški. No četrti dan pa se zgodil tako rekoč čudež in smo končno imeli priliko prvič raztegnit jadra in jadrat večji del poti do Prvič luke, naše stalnice. Prve tri dni je pihal blagi jugo tako, da možnosti za jadranje v našo smer ni bilo. Včeraj so bile napovedane nevihte, kar nam je v bistvu čisto pasalo, da smo na Prviču lahko ostali 2 dni. Brez neviht. Trenutno idilično jadramo proti Šolti, polkrme pri 15 vozlih zahodnika.
Če bo trenutna napoved držala, bi lahko v petek prečkali v Italijo (Puglio) potem pa počasi proti Grčiji. Če ne, bomo pa še malo počakali, načeloma imamo časa dovolj, razen če ne bodo prej druge države dale Hrvaško na kak rdeč seznam in ne bomo mogli ven. Sicer pa, če je kdo opazil, danes ko so volitve, korona sploh ni več in 😂
Kar se tiče gneče in sezone, Prvič je bil predvčerajšnjim in včeraj poln bark, tako da so ljudje odhajali, ker ni bilo več prostora ne na obali, ne na plovkah. Tudi na Molatu in Lošinju je bilo kar precej bark, na morju od Pašmana naprej pa je tudi »običajna« (precejšnja) gostota prometa. Prevladujejo Slovenci, nekaj je Avstrijcev, Nemcev, Italijanov in Čehov. Glavna razlika je v čarterju, kjer prevladujejo »manjše« barke in ne 50-tke, ki so zadnja leta prevladovale. Se pa korona veliko bolj kot na morju pozna na obali, kjer so apartmaji pretežno prazni.
Torek, 07. julij 2020
Na kratko o dogajanju zadnje dva dni. Vsi nas sprašujejo, če je vse prazno oz. koliko je ljudi. Od sredine Zadarskega akvatorija dalje je GUŽVA, čisto običajna gužva, kot vsako leto ob tem času, vsaj kar se bark tiče. V Šešuli na Šolti smo bili že velikokrat, sedaj pa se nam je prvič zgodilo, da ni bilo prostora za se sidraat in smo se sidrali v majhnem zalivčku na vhodu, ki se je nato tudi napolnil. In nismo prišli ob 8 zvečer ampak ob 4 popoldan! Današnjo noč smo bili v Starem gradu na Hvaru. Za tiste ki poznate, plovk ni več ampak so uredili s privezi tudi obalo na drugi strani zaliva, tako da je dejansko cel zaliv, iz obeh strani, zabasan z barkami, po mojem je bilo preko 100 bark. Ob 5 popoldan ni bilo več prostora in so ljudi pošiljali stran. Tudi gostilne na obali so bile zvečer polne. Kot slišimo iz raznih virov pa je za razliko od tu Kvarner bolj prazen.
Nočna oz. tukaj bolj jutranja burja je bila kar močna vendar se jo v Starem gradu ni dosti čutilo, tako da smo mirno spali. Nova (SZ) obala je v bistvu zelo prijetna, ker je takoj ob privezih in sprehajalni poti (ni avtov) borov gozdiček s senco in vonjem po pinijah. Slaba stran tega pa je bila, da smo imeli, danes po burji, barko popolnoma pokrito z iglicami, ki se jih verjeno ne bomo rešili še kakšen mesec, kljub pranju, pometanju itd. Pa tudi sezono pikanja os smo danes uradno odprli.
Sedaj smo v zalivčku Zavala pred Starim gradom. V zalivu so sicer plovke s koncesijo vendar so na enem delu samo corpomorti brez plovk od gostilne, ki je letos zaprta. Ker je globina dobrih 7 metrov se je Jure potopil in privezal vrv na enega od teh corpomortov. Inkasanta sicer še ni bilo vendar računamo, da bomo tako "prinesli not" za včeraj, ko so nas v Starem gradu lepo oskubli za privez. Če je kdo slučajno mislil, da so zaradi korone morda kaj padle cene privezov in plovk, ga moram razočarati, da se močno moti.
Sobota, 11. julij 2020
Noč iz 9. na 10. julij
Kot je pri nas/meni že običaj se med nočno stražo, v kokpitu pod dekico, piše blog. In prav tako je pri nas običaj tudi, da so plani zato, da se spreminjajo. Tako je bolj zabavno. Trenutno je polnoč in plujemo iz Lastova v Cavtat, dobrih 60 milj, prihod je planiran okrog 8 zjutraj. Od kje je sedaj prišel Cavtat, če smo bili namenjeni preko Italije in že več krat rekli, da v Cavtat ne gremo več niti po nesreči, zaradi slabih izkušenj? Pač, zarečenega kruha se največ poje. Pri planu o Italiji nam ni bilo všeč to, da če bi jutri prečkali, bi potem v soboto lahko še nekoliko napredovali proti jugu škornja, v nedeljo in do nadaljnjega, kar seže napoved pa je nato napovedanih okrog 30 vozlov vetra. Torej bi spet stali v raznih marinah, plačevali in čakali. To smo že enkrat počeli in nam ne diši. Glede na to, da se napoveduje idealno vremensko okno v petek in soboto smo se odločili, da ga izkoristimo. Direkt iz Lastova bi bilo za našega psa (Berry), ki noče lulat na barki, malo prehudo ker bi trajalo približno 36 ur. Zato smo se odločili za kompromis, ki je le par ur daljši od tiste običajne poti preko Črne gore, v katero pa se letos zaradi korone ne da. Pričakujemo približno 31-32 ur.
Noč je lepa, mirna, z oranžno veliko luno in neskončno zvezd, ko se jih tu sredi morja, v temi zelo lepo vidi. Malo nas zibljejo oz. premetavajo (to je sedaj stvar interpretacije) valovi mrtvega morja, ki so ostali od kar močnega maestrala čez dan. Na morju ni bolj ali manj nobenega, vidijo se luči na Korčuli in Mljetu ter svetilnik na Lastovu, ki nam neusmiljeno bliska v krmo.
Noč iz 11. na 12. julij
Ob 8.20 smo pristali v Cavtatu, verjetno edinem mestu na svetu, kjer je carinski pomol v koncesiji in moraš plačat, da se greš lahko odjavit. 100 HRK za privezovanje in odvezovanje je pisalo na računu! Fant je bil sicer prijazen in opravlja samo svojo službo vendar je njegov poklic očitno zelo visoko cenjen… Če izpustimo teh 100 HRK je bila celotna izkušnja odjavljanja zelo pozitivna, na luški kapitaniji in na policiji so bili zelo prijazni, kar je sicer prej izjema kot pravilo. Glede na izkušnjo v Cavtatu pred 3 leti smo pričakovali, da bodo grozni.
Približno ob 10.00 smo izpluli iz Cavtata proti Ereicoussi, 173 milj.
Nedelja, 12. julij 2020
Sedaj je spet prvi del noči, torej moja straža in smo približno na višini Drača, okoli nas pa albanski ribiči, vendar zaenkrat ni pretirane gneče. Pred nami so še 103 milje, za nami 70 milj. Prihod je pričakovan jutri popoldan. Potem pa nas čaka grška običajna + korona birokracija.
Po novem, odkar so zgradili luko, naj bi bila Ereicoussa tudi vstopna luka, in naj bi se menda dalo tudi uredit prijavo in vse papirje (kasnejša opomba: izkaže se, da temu ni tako). Korona zadeve je treba urediti 24 ur prej in smo jih uredili danes po startu iz Cavtata, ko smo še imeli hrvaški signal. Obrazec je seveda po grško neverjeten. Baje nam danes ob polnoči pošljejo na mail to čuvano korona QR kodo brez katere ne moreš v državo. No tudi TEPAI (grška plovna taksa) smo uredili včeraj po internetu. Tokrat smo jo plačali preko spletne banke Revolut, ker baje, da tako gre skozi. Lani smo namreč plačali preko slovenske spletne banke in so nam nato, bolj ali manj vsem, ki smo to naredili, nakazali denar nazaj. Nam, ki nato zaradi zapletov z motorjem, v Grčijo sploh nismo šli, je na koncu to še prav prišlo. Bomo videli kako se bo izšlo letos.
Ob koncu moje straže je pred nami še 80 milj, torej za nami je nekaj več kot pol poti.
| Vplutje v Grčijo > |
Besedilo in fotografije: Nataša Kolega
