 |
| Nataša Kolega je v jadranje, barke, morje in raziskovanje novih krajev zaljubljena že od otroštva, ko je s starši vsako poletje jadrala po Jadranu, na 7 metrski barki. Ker Jadran hitro postane premajhen, kasneje, s svojo družino pluje tudi izven Jadrana, najpogosteje po Grčiji, ki je za dolgotrajnejše življenje na barki idealna. Siesta on Siesta je dnevnik skoraj običajne družine, ki se bolj kot na kopnem počuti doma na barki. Siesta team sestavljajo starša Jure in Nataša, osem letni dvojčici Nia in Živa ter dva Jack Russela, Berry in Zoe ter seveda Siesta, sedaj že polnoletna Bavaria 37. Dnevnik, katerega letošnje nadaljevanje bomo objavljali, je začel nastajati med sedem mesečno plovbo po Egejskem, Jonskem in Tirenskem morju, leta 2017 ter nadaljevanju in povratku domov leta 2018. Letos se Siesta, ponovno in težko pričakovano, vrača v Grčijo. |
37 stopinj v barki – letošnji rekord, četrtek, 30. julij 2020
Kot že naslov pove, imamo danes na barki 37 stopinj in za zdaj je to letošnji rekord. Veliki pes je tega že navajen, mali pes pa na trenutke malo postrani gleda in se čudi, zakaj mu je tako vroče. Seveda ne enemu ne drugemu ne pade na pamet, da bi šla prostovoljno v morje, zato se pač že cel dan premikata iz kota v kot.
Plana smo se tokrat držali in naslednji dan iz Mitykasa res šli v Kioni na Itaki. Kioni nam je eden izmed najlepših krajev tu naokoli, vendar (žal) tako misli tudi veliko drugih in je zato zmeraj gneča. Morda je bila tokrat gneča malo manjša kot druga leta, vendar še vedno precejšnja. Kioni je sicer precej majhno, slikovito mestece, v še kar globokem zalivu, okrog so visoki in strmi hribi ter »ostanki« mlinov na veter, ki so ponoči lepo osvetljeni.
Letos opažamo eno zanimivo stvar, na barkah je ogromno Grkov, tako na čarterjih kot na lastniških barkah. Ne vem, ali so se po navadi izgubili v množici ali jih je letos res več. Skratka v Kioniju smo bili dva dni in se verjetno letos še vrnemo.
Včeraj smo bolj po sili razmer, kot ker bi to hoteli, bili v Samiju na Kefaloniji. Skratka potrebovali smo veterinarja, da smo lahko kupili ampule za Zoe proti puščavskim muham, ki so tu baje zelo dejavne in prenašajo lešmanijo. Ovratnica Scalibor, ki jo priporočajo slovenski veterinarji, ji je namreč povzročila alergijo in se je spraskala do krvi. Zato je potem sledila pribl. 5-urna iskalna akcija po internetu, katero sredstvo še deluje proti puščavskim muham. No, izkazalo se je, da obstaja še kar nekaj drugih sredstev. Sledilo je iskanje nam najbližjega veterinarja na teh otokih in nato še telefonsko preverjanje, če ima kaj od tega na zalogi. V bistvu se je stvar iztekla zelo elegantno. Najprej smo mislili, da bo treba iti v Argostoli (glavno mesto Kefalonije), vendar sem nato našla enega veterinarja v Samiju na Kefaloniji, in to pribl. 100 m od marine. Po telefonu je potrdil, da enega izmed teh preparatov ima, torej preostalo nam je samo še, da gremo v Sami. Poleg veterinarja imajo v Samiju tudi presenetljivo dobro založeno navtično trgovino, kjer so imeli na zalogi gumbe za sidrni winch, saj nam je gumb za dviganje popolnoma preperel in ne dela več dobro. Skratka sedaj imamo na zalogi dva nova gumba, ki ju je treba zamenjati, vendar bomo počakali še kakšno uro, da gre sonce malo dol.
Sicer pa je bil Sami, ki sicer ni nič kaj lepo ali posebno mesto, neke vrste obujanje spominov. Tu sva namreč bila z motorjem pred trinajstimi leti, ko še ni bilo ne otrok in ne psov. Na tisti dopust naju sicer vežejo malo grenki spomini, ker sva bila tu sredi avgusta in so bili vsi Grki na dopustu, posledično pa je bilo nemogoče dobiti kakršnokoli sobo za prenočiti. Grki seveda svojim domačim gostom dajejo prednost pred tujimi gosti, kar imajo po svoje prav, zato sva kar nekajkrat izvisela oz. so naju metali iz sobe, ker so prišli Grki in podobno. Morda tudi zaradi teh spominov v Sami z barko nikoli prej nismo šli.
Danes zjutraj smo zelo na hitro opravili še nujne nakupe in odšli v praktično prvi pameten zaliv (sedaj smo na jugu Itake v zalivu Antri), ker je bilo v portu neznosno vroče. Zalivček je lep, neobljuden, voda lepe modre barve, po plaži pa se sprehajajo koze. Načeloma je za jutri v planu Fiskardo, ampak ... saj vemo, čemu služijo plani.
Fiskardo, sobota, 1. avgust 2020
Od včeraj smo v Fiskardu na severu Kefalonije. Za razliko od drugih krajev na Kefaloniji, Fiskardo ni bil porušen ob potresu leta 1953 in je zato ostal takšen, kot je bil. Okolico so seveda pozidali, vendar pa je staro vaško jedro hiš ob morju ostalo, kot je bilo. In temu primerno je slikovit in prijeten oz. v našem vodniku piše, da »jet set«. Ima pa to podobno posledico kot Kioni – vedno gneča, letos je pravzaprav zelo znosna v primerjavi s prejšnjimi leti. Danes je tukaj precej vetrovno, tako da še sreča, da je sobota, ko ni čarterjev, saj bi bil sicer show s sidri neizbežen. Veter je namreč bočen, zaliv pa po obliki spominja na Brbinj, le da tu ni boj.
Gumb za dviganje sidra smo zamenjali in v naslednjem trenutku se je odprl/odlepil gumon odspredaj. Na barki se vedno nekaj dogaja, to je dejstvo. Malo nas bega, da je bil gumon lepljen pred lansko sezono in da se je mojster, ki ga je lepil, strašno pritoževal, da nam ga lepi zadnjič, ker bo tako ali tako povsod (razen tam, kjer ga je lepil) razpadel, sedaj pa je razpadel ravno tam, kjer ga je lepil, ne pa drugje. Hmmmm …
Evo, zarečenega kruha se največ poje. Pa se je začelo dogajati. Malo bolj močno je zapihalo in ljudem so začela popuščati sidra. Ne vem sicer, zakaj vedno barki, ki je na naši privetrni strani, popusti sidro. To je že neke vrste pravilo. Pa tudi, zakaj ljudje ne razumejo, da če piha močan bočni veter, se jim ne bo uspelo sidrati in na 25 m oddaljene skale odnesti vrvi, ker bodo vmes že trikrat končali naslonjeni na sosednjo barko, da o tem, kje spustiti sidro, sploh ne govorim … Skratka, na koncu jim je v drugem poskusu uspelo in tudi sidra nam niso izpulili, za las sicer. Nazadnje, ko smo bili v Fiskardu, so nam v enem jutru dvakrat izpulili sidro. Potem smo obupali in šli na obalo. Danes smo, ravno preden je močneje zapihalo, razmišljali, ali bi se premaknili na obalo (ker smo trenutno brez gumona), pa se nam ni dalo. Očitno bi to morali razumeti kot namig.
Gumon smo zalepili, vendar smo malo skeptični, če bo držalo, pa še lepilo se mora sušiti 48 ur, zato je jutri v planu obala.
Pot domov?, ponedeljek, 3. avgust 2020
V teoriji smo začeli pot domov. Samo v teoriji, ker pač južneje ne gremo več. Načeloma. Bomo pa še nekaj časa na tem koncu. Včeraj smo (po planu) šli na obalo zaradi gumona, ker se je lepilo še sušilo, danes pa bomo imeli test lepila. Skratka, včeraj smo bili v Vathyju, »glavnem mestu« Itake. Vathy se nahaja v velikem, dokaj zaprtem zalivu, privezi so skoraj vse naokrog, na sredini pa se da sidrati. (Vathy po grško pomeni globok, zaščiten zaliv, zato je zalivov z imenom Vathy zelo veliko).
Ker je Vathy ogromen in boja za priveze nismo pričakovali, smo se do šestih zvečer kopali v zalivčku pred vhodom. Napaka. Že na vhodu v zaliv se je začela dirka in prerivanje, ko smo se znašli v gneči čarterskih katamaranov. Nekateri so res neverjetni. En katamaran nas je nekaj metrov pred obalo s privezi s polno hitrostjo prehitel, šel pribl. 3 m mimo nas, skočil pred nas, se ustavil in postavil počez ter začel metati sidro in iti vzvratno proti obali!!
Precej filmsko absurdno je bilo za videti. Malo smo mu sicer vrnili, tako da smo mu šli za krmo mimo in se je med tem svojim neverjetnim manevrom zato moral ustaviti in počakati, ampak več kot toliko se s takimi norci tudi nima smisla prerekati. Kasneje smo ga videli na obali, ko je zasedal praktično tri mesta, ker je imel sidro tako postrani. Ker se nam v družbi takih res ni dalo biti, smo šli naprej, kjer je bilo načeloma že vse polno, vendar so bile barke zelo narazen. Med njimi smo opazili, prav tako pa oni nas, Angleže, s katerimi smo bili sosedi in se družili že v Kioniju. Ponudili so se, da za pol metra premaknejo svojo barko v desno, da bo na njihovi levi dovolj prostora za nas.
Ko začnejo stvari iti narobe, se po navadi tako tudi nadaljujejo in tudi tokrat je bilo tako. Med metanjem sidra in vzvratno vožnjo na obalo se je v verigi naredil ogromen vozel, ki je seveda ustavil winch. Majhne vozle v verigi smo že velikokrat videli, vozla s premerom 20 cm pa še ne. Vozel se seveda tudi ni odvozlal sam, ko smo verigo dvignili malo nazaj, vendar ga je bilo treba ročno odvozlati in v tem času smo nekako »lebdeli«. Na srečo ni bilo vetra in to »lebdenje« na sredi manevra pristajanja ni bilo problematično. Vozli v verigi se delajo, ker imamo verigo dolgo 100 m in jo je treba med dviganjem malo ročno prelagati po prostoru za verigo, saj če se jo zlaga vsa na kup, pride v višino do wincha, in ga posledično spet lahko zablokira. Zaradi tega prelaganja se včasih zavozla.
No, danes zjutraj, ko smo odhajali, pa smo dvignili še sosedovo verigo, kar pa ni presenetljivo, saj je bilo njegovo sidro precej bolj levo, ker je včeraj, da nam je naredil prostor, barko prevezal bolj na desno in smo jo včeraj, med sidranjem očitno zataknili. Zadevo smo v nekaj minutah, brez kakega posebnega showa za druge, rešili. Za tiste, ki morda ne vedo, kako se ta, v Grčiji zelo pogost pojav, prekrižanih sider rešuje: barka, katere verigo dvigate z vašim sidrom, spusti še nekaj m verige in (po potrebi) prižge motor ter da malo plina naprej, da jo motor drži stran od obale, namesto sidra. Sidro in sosedovo verigo dvignete toliko, da lahko npr. s čakljo dosežete do verige. Na barko zavežete eno stran vrvi, drugo stran pa s čakljo date okoli verige (da jo drži) in privežete na barko. Verigo sedaj drži vrv in lahko spustite vaše sidro, da veriga ni več na njem. Nato greste z motorjem malo nazaj, da sidro ni več točno pod verigo, in vrv, ki drži verigo, medtem spustite, da veriga pade nazaj na dno. Če je imela tista barka, ki ste ji dvignili verigo, v morju dovolj verige, npr. okrog 50 m, na globini okrog 10 m, je običajno dovolj, če nato svoje sidro zategne nazaj, saj se bo med zategovanjem verige (tudi, če je bilo izpuljeno) zapičilo nazaj. Če pa je bila sidrana bolj na kratko, se mora še enkrat zasidrati in pristati. Že zaradi tega se splača v pristaniščih, kjer se je treba sidrati, vreči sidro malo dlje, da se vam, ko sosed ponesreči dvigne vaše sidro/verigo, ni vedno treba še enkrat sidrati in pristajati. Malo na dolgo napisano, vendar mogoče bo komu koristilo. Vidimo, da veliko ljudi, zlasti na čarterjih, ne ve, kaj narediti, ko se zapletejo v sosedovo verigo.
Sedaj smo na poti na naš priljubljeni Meganissi, kjer bomo ostali nekaj dni. Vremenska napoved je malo čudna, v prihodnjih dneh so napovedane tudi nevihte in dež ter veter z vseh smeri. Videti je predvsem, kot da se vremenarjem ne sanja najbolj, kaj naj bi bilo.
Za kake posebne slike je včeraj in danes zaradi obilice drugega dogajanja zmanjkalo časa ;)
Danes bomo tu poskušali obnoviti zaloge hrane, ker je na teh majhnih otočkih to včasih težko, jutri pa (vsaj plan je tak) na Itako. Jadrali smo danes cele pol ure, mogoče bomo jutri kaj več ;)
| < Meganissi, Kalamos in Kastos | Siesta on Siesta: Dočakali smo dež > |
Besedilo in fotografije: Nataša Kolega
