 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Algeciras (Gibraltarski zaliv) 1. dan
Zjutraj piha močneje, valovčki so že malo nadležni, zato se ob kavici odločiva, da se premakneva na drugo stran zaliva. Prestaviva se za 3,4 navtične milje na zahod pred mestece Algeciras.
Medtem Lili opere eno žehto perila, ker pa motorirava, imava tudi na cilju vročo vodo, saj nisva vsega porabila za pralni stroj. Tule so valovi od vetra manjši, se pa čuti nekaj swela s strani. V začetku je vetra še okrog 20 vozlov, občasno do 28, popoldne pa se okrepi na 35, s sunki do 40.
Včasih smo to jakost vetra poimenovali 'piha k' pr' norcih'. Verjetno je bila odločitev, da se premakneva pravilna.
Ker ne greva v marino, narediva še nekaj vode. Proizvodnja je pribl. 40 l na uro, kar je manj od specifikacij (52 l), a več kot prej, ko je v zelo mrzlem morju bila proizvodnja mogoče 35 l/h. Watermaker občasno spusti nekoliko škripajoč zvok, kot bi kakšen oring slabo drsel po valju. Upam, da to ne pomeni, da bo kaj crknilo, saj sem zapravil celo premoženje za nova tesnila in membrano in kup časa, da to uredim.
Vala od vetra je na zahodni strani občutno manj, je pa nekaj swela z juga, ki sčasoma postane nadležen. Odločiva se, da se premakneva bližje pristanišču. Ob plaži greva proti jugu za 0,6 milje. Zdaj sva bolj skrita za pristaniškimi pomoli in je swela manj.
Za večerjo je izvrstna tuna. Tokrat z rižem. Lili jo samo po površini malo opeče, v sredini je še mrzla. Kar topi se v ustih.
Seveda ne manjka omaka iz česna, ingverja, čilija in sojine omake. Poplaknjeno s kozarcem dobrega rdečega vina. Ja, res trpiva, medtem ko čakava, da se veter unese.
V mislih sva precej na maroški strani, ampak zgodbo o mrežah za tune in ribičih bodo pripovedovali tisti, ki so jo doživeli iz prve roke.
| < La Linea | Algeciras 2. del > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
