 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
La Linea (Gibraltarski zaliv) 1. dan
Še na nobeni pasaži nisva toliko motorirala. Od Kanarskih otokov do Gibraltarja sva nabrala kar 77 motornih ur. Velik dela tega je bilo motorsailing, nekaj pa samo motor. Pričakovala sva, da bo motor dosti pel, saj sva izbrala vremensko okno, ko nenavadna fronta obrne ustaljene vetrove. Pot naju je vodila čez dva anticiklona, kjer po navadi ne piha. Če bi bilo vreme takšno, kot je bilo napovedano še dva dni pred najinim odhodom, bi bilo precej lepše, a tudi po novi napovedi sva se odločila, da vseeno greva. To se je izkazalo kot pravilna odločitev. Sva pač nabijala ure na motorju. Nafta je poceni, še posebej, ker jo bova kupila tule v Gibraltarju. Filtri in obraba motorja in pripadajočih elementov so zame nekaj večji problem, a to je pač treba vzeti v zakup. Bomo pač prej menjali impeler, filtre, olje motorja in menjalnika, Volvo tesnilo, jermene in vse druge potrošne elemente. In generalka na motorju bo nekaj prej. Tako ali tako imamo na motorju že 5830 ur. To je približno toliko, kot bi jih imel avto pri 350 tisoč km.
Veliko, a dizli zdržijo tudi precej več. Še najbolj sem bil vesel, da sem lahko pred odhodom povsem dobro očistil propeler, saj ni bilo nobenih škodljivih vibracij, izkoristek pa je bil bistveno boljši kot pri zaraščenem ladijskem vijaku.
Spala sva dolgo. Zelo dolgo. Ne povem kako dolgo. Ponoči je bilo kar hladno – v barki 14 °C, zunaj 12. Stoodstotno je kriva bližina angleške skale, kjer imajo na jugu sončne Španije angleško vreme. Na pasaži pa je bilo ponoči nenavadno toplo. Okrog 23 °C skoraj vse noči. Ali zato, ker sva se vozila blizu Afrike?
Danes ne greva ne na kopno ne v marino. Morda jutri. Za naprej napovedujejo 35 vozlov vetra in trimetrske valove. Glede na najine slabe izkušnje v Sredozemlju bova verjetno počakala na nekaj manj vetra. Tule na sidru naju sicer malo gunca, ampak to ni trimetrski val. Zaliv je globok in dokaj zaščiten. Škoda, da ne dovolijo več sidranja za dolgim valobranom marine. Tam notri je skoraj jezero.
Čez dan sva v glavnem lenarila in postorila nekaj stvari po barki. Pripravil sem kante za nafto. Če je res tule nafta po 64 centov, jih bom napolnil, tako kot oba rezervoarja na Heronu. Skoraj 500 l bo obtežilo barko, bo pa bolj stabilna v valovih.
V marino se nama sploh ne gre. Sem mislil napisati, da se bova delala bolj neopazna, a z vključenim AIS-om vsemu svetu razglašava, kje se voziva. Mogoče bova pa zato manj sumljiva za morebitne kontrole. Po Španiji je gibanje namreč še vedno omejeno znotraj pokrajine. Najina pokrajina pa je 600 milj daleč. Na kopno nama ni treba, le izbira sveže zelenjave in sadja se bo počasi zmanjšala.
Zdaj je vse odvisno od vremena. Videl sem, da so moji dnevniki na pasaži polni napak. Ko ti tastatura poskakuje pod rokami in črke plešejo pred očmi in si manj naspan, je lažje delati napake. Povsem razumem, zakaj se večina problemov na barkah zgodi ob dveh ponoči. Takrat človek pač slabše funkcionira in je možnost slabše presoje veliko večja. Ko si utrujen ali neprespan, je treba delati počasi in z razmislekom. Tiste ladje, ki so sidrane na gosto pred sidriščem za jadrnice, so danes čez dan videti precej manjše in bolj narazen. Včeraj ponoči pa so bile grozeče skupaj.
Kdaj greva naprej, se odločiva jutri.
La Linea (Gibraltarski zaliv), 2. dan
Zjutraj sva še enkrat proučila vreme. Možen bi bil odhod danes, če zelo pohitiva, ali pa v petek ali soboto. Če bi šla danes, bi morala napoved držati zelo točno. Če bi premočan veter in veliki valovi prišli le malenkost prej, bi naju dohiteli. Nazadnje, ko sva računala na zelo točno napoved (in to ne tako daleč od tule) in potem ni bila povsem točna, sva jih močno dobila po prstih. Petkov ali sobotni odhod kaže na več tolerance.
Ko GRIB modeli napovedujejo 35 vozlov in sunke čez 40 in to blizu obale, kjer so visoki hribi, je to lahko lokalno v sunkih tudi 50 ali več. Ne bi izzival, če ni treba. Zato sva se raje odločila za odhod proti koncu tedna. Takrat je veter nekoliko bolj umirjen.
Admiralica ima pri tem precej besede, saj ne želim postati solo jadralec. Tudi danes nisva šla na kopno. Ravno toliko piha, da bi bila v čolnu verjetno mokra, okolico pa tako ali tako že predobro poznava, saj sva tule že četrtič. Verjetno greva jutri natočit nafto v angleški del, kjer je duty free, potem pa v marino tule v španskem delu. Saj marine v bistvu ne rabiva, a rada bi uradno pristala v Španiji, saj bi se s tem smela gibati vsaj po pokrajini Andaluzija. Ponoči je kar hladno, še čez dan sem v dolgih hlačah in večino časa s toplim brezrokavnikom. 12 stopinj ponoči! A je to sploh kakšno poletje na jugu sončne Španije?
Na soncu je topleje. Ko sem menjaval vrv navijalca, mi je bilo takoj vroče. Vrv je sicer skoraj nova, a se je izkazalo, da je pretanka za udobno rokovanje. Preveč žuli v dlani in preveč težko jo primem. Zdaj se vračava nazaj na 10 mm debelo vrv. 8 mm je bilo premalo. Da pa bo šla lažje na boben (preveč vrvi na bobnu je bil povod za tanjšo vrv), sem iz prvih nekaj metrov vrvi izvlekel polovico jedra. Vrv je še vedno več kot dovolj močna, a navije se precej bolj na tanko. Pod roko je zdaj čisto drugačen, bolj prijeten oprijem.
Za v marino je bila pa prejšnja tudi dobra. :-)
La Linea (Gibraltarski zaliv), 3. dan
Zjutraj sva pila kavico in delala plan, kako greva že zjutraj na črpalko, potem pa v marino, ko mimo prisupa sosed s katamarana, sidranega zahodno od nas. Sidrala sva se namreč med dva katamarana (oba angleška), katerih posadke se očitno poznajo, saj sta gospoda včeraj zvečer skupaj supala. Ogovorim ga in povabim na kavico. Navkljub pregovorni angleški zadržanosti se nasmeje, kar zažari in takoj sprejme povabilo. In raje pije kavo kot čaj. Tudi Angleži niso več isti.
Mi je pa kmalu postalo jasno, zakaj je bil tako vesel povabila. Tule na istem sidrišču je že 11 tednov in to sam. Žena je šla domov v Anglijo, da poskrbi za mamo in jo zaščiti pred virusom. Tudi njima je korona prekrižala kruzerske načrte. Želita si v Sredozemlje, a trenutno ne more nikamor.
Midva sva v prednosti v tem, da potujeva v smeri proti domu in to nama omogoča vsaj postanke v tranzitnih marinah. Dobro smo se zaklepetali in na črpalko sva šla precej kasneje. Dizel je bil po 49 centov. Komaj sem se zadržal, da sem v desni tank, kjer sem popravljal pokrov, natočil le 200 l, čeprav je nazivno tank velik 235 l. Nisem hotel pretiravati, da ne bi imeli spet problemov s puščanjem nafte. Sva pa natočila 70 l v kante in še skoraj 200 l v levi tank. Zdaj imamo nafte za kar nekaj časa dovolj. Samo na motor lahko pridemo 1000 milj daleč.
Črpalka je v Gibraltarju, a je pred zidom in z nje ni mogoč vstop v Gibraltar, saj tam ni mejnega prehoda. Gorivo pa lahko točiš brez prijave v Gibraltar in ker uradno se stopiš na kopno (razen na pomol in v hišico plačat), imava še vedno status, da nisva zapustila Španije.
Na poti nazaj si premisliva in namesto v marino zavijeva nazaj na sidrišče. Popoldan Lili opere eno žehto – ker sva motorirala do črpalke in nazaj, imava spet toplo vodo, jaz pa dam v vodo čoln. Lili me odvesla do obale in odpravim se v Carrefour po sveže sadje in zelenjavo. Notri je hiter internet (takoj posodobim vse aplikacije na telefonu in Navionics navtične karte), izbira v trgovini pa je precej večja, kot sem je bil navajen s Kanarskih otokov. Bil sem kot otrok v trgovini z igračami. Res škoda, da razen sadja ne rabiva ničesar.
Razmere na kopnem so podobne kot na Kanarskih otokih. Več kot pol ljudi hodi po ulici z masko, nekateri brez, v trgovini so seveda obvezne. Niso pa tukaj obvezne rokavice.
Ko me je Lili prišla iskat s čolnom, je že pošteno pihalo in sva se kar dobro naveslala do Herona, čeprav sva sidrala le 250 m od obale.
Je pa danes precej topleje kot prejšnje dni. Še zdajle, ko to pišem (ob pol desetih zvečer), sem samo v majici s kratkimi rokavi. Še včeraj sem imel oblečen topel flis. Dopoldan je bilo še zelo mirno, sedaj pa veter že žvižga. Jutri se bo še okrepil. Ker je zahodnik in je sidrišče odprto na zahod približno 3,5 navtične milje, se tule naredi že nekaj vala. Če bo val moteč, se bova prestavila na drugo sidrišče na zahodu, ki je dobro zaščiteno pred zahodnikom. Za zdaj še ni nič hudega, je pa ta veter razlog, da ne greva na pot danes ali jutri. Na najini poti bi imela preveč neugodne valove.
| < Lanzarote–Gibraltar 2. del | Algeciras > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
