Heron: Tomaž Pelko

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote–Gibraltar (LaLinea) 3. dan

Nisem spal tako dobro kot prvo noč, a je bilo za silo. Lili je imela polne roke dela v svoji izmeni. Jadrali smo malo na levih uzdah, pa malo na desnih, enkrat z motorjem, enkrat brez, pa s flokom in brez ... Vidi se, da je veter zamešan.
Jedro nizkega zračnega tlaka, ki trenutno poganja veter v tem delu Atlantika se nahaja 600 milj zahodno od nas, se pravi, da je 300 milj zahodno od Madeire. Šibko jedro visokega tlaka pa se je razcepilo na dva dela in je en del 200 milj severno od nas, en del pa 200 milj vzhodno. In ti trije sistemi se pretepajo med seboj in mešajo veter okrog nas. Še pred nekaj dnevi je kazalo, da bo anticiklon (jedro visokega tlaka) vzhodno od nas in bomo imeli stabilen veter, a s tem, ko se je razcepil, nam je pač malo prekrižal načrte in nam otežil plovbo. Trenutno piha prav iz smeri Gibraltarja.

A tako pač je. Nad vremenom se lahko pritožuješ, če se hočeš, pomaga pa čisto nič. Lahko le iz trenutnega položaja poskusiš potegniti največ, kar zmoreš in pač nastaviš jadra in kurz vetru primerno. Trenutna taktika je, da raje vozim na sever, kot na vzhod, saj je za kasneje napovedan veter z več severne komponente. Vsaka milja severne širine, ki jo to noč naredimo, nama bo kasneje še prav prišla. Seveda ob predpostavki, da bo vreme takšno, kot so napovedali, saj je vremenska napoved, ki jo imava, pač še iz torka, se pravi, da je stara tri dni. Novo napoved bova lahko pridobila šele na cilju. Nekaj pred četrto uro zjutraj vidim v daljavi lučko. Na AIS-u ni ničesar, torej verjetno vidim jadrnico. Predaleč je, da bi razbral luči. Čez 20 minut izginejo za obzorjem.

Ob 9.40 pa se oglasi AIS-alarm. Nevarnost trčenja. CPA=0. Kje za vraga na širnem morju najde prav mene, da me hoče povoziti. Ladji je ime Star Hidra in je 196 m dolga tovornjača, ki pluje s 15 vozli proti Braziliji. 

Čez tri četrt ure se bomo zaleteli, pravi AIS. Ker so še 12 milj daleč, jih z očesom še ne vidim, tudi radar jih ne najde.

Super zadeva je tale AIS. Da ti veliko časa za izogibanje. Oni so me morali tudi zaznati na AIS-u, saj oddajam. Ker sem jadrnica, sem v primeru nevarnosti trčenja po pomorskih predpisih dolžan ohraniti smer in hitrost, ladja pa je dolžna narediti manever izogibanja. Ne ukrepa. Manj kot pol ure je še do srečanja in AIS pravi, da se bomo srečali na manj kot 100 m, in sicer enkrat levo, enkrat desno od nas, kakor nas pač zanese val. 

Če ladja ne ukrepa, moram jaz. Vozim orco, veter je 45° z moje desne. Ladja prihaja tudi z rahlo desne. Če nekaj stopinj odpadem – to pomeni zavijem bolj stran od vetra – to zlahka naredim. A v tem primeru bi bil jaz spredaj. Če slučajno zmanjka vetra, sem lahko v zagati. Preveč tvegan manever je to.

Raje stisnem še nekaj stopinj v veter, da spustim ladjo mimo pred seboj. Če se ne bo izšlo, lahko še vedno naredim obrat proti vetru. Hitrost seveda precej pade, ko tiščim preostro v veter. Ves čas sem za krmilom, saj zdajle ni primeren trenutek, da mi jadra zaplapolajo in se ustavim.

Ladja gre mimo mene na manj kot milji razdalje. To bi bilo kje ob obali sicer veliko, a na odprtem se ladje tipično izogibajo na večjih razdaljah. Kmalu po srečanju pade veter in jadrom se pridruži motor.

Heron: Lanzarote–Gibraltar (LaLinea) 4. dan

Heron: Tomaž Pelko

Dan začenjam na tej pasaži zgodaj. Po navadi okrog druge ure zjutraj (po navadi sem ob tej uri šele hodil spat). 

Sistem straž imava urejen tako, da ima Lili večerno stražo, nekako od 18. ure naprej, jaz pa grem po večerji spat in spim (v teoriji) med 19. in 2. uro. To je sedem ur, kar je dovolj. Je pa težko iti spat (in zaspati) ob sedmih zvečer, ko je zunaj še sonce.

Lili gre spat ob dveh in spi do jutra, ko imava kavico in zajtrk, kar je okrog desetih. Čez dan sva oba v glavnem pokonci, le za kakšno uro kdo vmes zadrema. Današnja nočna straža se je začela v solidnem vetru. Lili je razpela vsa jadra, motor je ugasnjen. Ne moreva voziti v smeri, saj piha z vzhoda, midva pa bi morala iti na vzhod-severo-vzhod. Namesto 60° imava smer 45°. V začetku. Potem se veter obrača in krivi naju vedno bolj na sever. Proti jutru piha točno iz smeri Gibraltarja.

Tudi val se poveča. Daljši val prihaja z boka (s severozahoda), kratek in špičast pa iz smeri 60. Kombinacija je precej neugodna in barka se zelo ustavlja, ko jo zadene rafal malo večjih valov. 

Heron: Tomaž Pelko

Na oceanu vozit orco je težko. Da bi dosegel kot v veter 45°, kot na majhnih valovih, je utopija. Komaj dosegam 60°. To pomeni, da morava za 10 milj proti cilju prejadrati 20 milj. Predstavljajte si enakostraničen trikotnik. Slabši kot je zato, ker so valovi veliki in ustavljajo barko, zato je treba jadra natrimati bolj na moč, se pravi več trebuha. S tem pa se izgublja kot v veter.

Precej dela imam to jutro, saj je veter zelo neenakomeren. Potem zapoje rola ribiške palice. Riba! Malo zategnem zavoro na roli, da se odvija počasneje. Riba je divja in močna. Boriva se, nekaj časa zmagujem jaz, nekaj časa riba. In riba se utrudi hitreje. Barke nisem ustavljal, samo malo sem upočasnil. To se mi je do zdaj izkazalo kot najboljša taktika.
Ribo pripeljem do barke. Krasna tuna z rumenimi plavutmi in zelo velikimi očmi. Dolga je kakšnih 70 cm. 

Pokličem Lili. Ne zbudi se. Tako lepo spi, da nimam srca, da bi jo metal iz postelje. Bom pa sam. Seveda nimam pripravljenega nič. Ne gafa ne noža, nič. Poskušam jo zahakljati kar iz kokpita, a je daleč. Riba se požene iz vode in se ji v zraku uspe odpeti s trnka ... 

Malo sem žalosten, a takoj vržem vabo nazaj v vodo. Ne mina minuta, ko laks spet zapoje. Tokrat se borim še bolj, ta riba je močnejša. Skrbi me že, da sem si nakopal prevelik zalogaj, a se riba hitro utrudi. Pripeljem jo za barko in jo ravno toliko privzdignem, da ima glavo zunaj in telo v vodi. To jo za čuda nekoliko umiri.

Heron: Tomaž Pelko

Hitro se privežem in stopim na kopalno platformo. Valovi so precej zoprni in barka skače, kot bikec. Lovim ravnotežje in ribo mi uspe ujeti na kavelj. Dvignem jo in ji hitro nataknem zanko okrog repa. To sploh ni enostavno. Na eni roki na kavlju držim ribo, z drugo ji natikam zanko na rep. Barka skače, riba se premetava, potreboval bi še dve roki. Eno za to, da bi se držal, da ne padem, drugo pa za to, da tisto zanko zategnem. Vrvico primem med zobe in zategnem zanko. Sedaj mi riba ne more več uiti. Obesim jo za rep in ji spustim kri. Zato, da je ne mučim dolgo, in zato, da je meso boljše.

Kar na platformi jo sfiletiram in pospravim v hladilnik. Ostanke ribe dam v posodo, da jih kasneje do konca očistim. Če že ubijem tako lepo ribo, hočem, da porabimo vse njene užitne dele. Enake sorte tuna je kot prva, le bolj čokata. Ko vse očistim in pospravim, sem že dobro utrujen. Ribi se vedno zahvalim, da nas bo nahranila in se ji opravičim za njeno žrtev. Palica roma v skladišče. Dokler vse ribe ne pojemo, se na Heronu ne lovi.

Ura je že deset, jaz pa sem že osem ur na straži. 

Danes je bilo dela čez glavo. Sploh se ne spomnim, kolikokrat sem spreminjal konfiguracijo jader. Glavno jadro je bilo na vseh krajšavah, flok od celega do nič in veliko vmes, pa občasno viharnik, skratka delovna noč. Veter pa, kot bi se igral z mano. Malo piha 8 vozlov, potem 15, pa 12, pa 18 ... Da ne govorimo o tem, da je ves čas spreminjal smer za kakšnih 30° levo–desno. Ravno toliko, da je treba ves čas delati na jadrih, popravljati smer in delati obrate proti vetru, da je VMG vsaj za silo dober. 

Z okostja ribe sem porezal vse ostanke mesa in koščke skuhal, Lili jih je namočila v olivno olje in začinila. Zajtrk je bil odličen. Za kosilo pa seveda sveža tuna po receptu Lili (skoraj surova, česen, ingver, čili in sojina omaka). 

Za popoldansko zabavo pa je poskrbela Lili, ko je zagledala v daljavi bokobran. Seveda sva ga potegnila iz vode, kar je v oceanskem valu kar zabava, saj ga veter in valovi premetavajo sem ter tja, barko pa seveda tudi. Bokobran je velik, okrogel, oranžen. Prav nam bo prišel, le oblekice zanj pač nimava, in ker je velik, ne bo šel v locker.

Nato na barko prileti droben ptiček. Podoben je naši penici. Počivat je šel na drugi križ na jamboru. Ni mi jasno, kako lahko tako majhen ptiček preleti take razdalje. Ne vem, če sploh lahko sede v vodo in vzleti.

Heron: Lanzarote–Gibraltar (LaLinea) 4. dan

Heron: Tomaž Pelko

Lili me zbudi malo pred drugo uro zjutraj. Vetra je zmanjkalo, valovi pa so se povečali in glavno jadro udarja in trpi. Plahutanje in zategovanje jadra precej uničuje, zato me pokliče, da jadro zloživa. Ponoči in v valovih je treba imeti dovolj izkušenj, da jadro lepo pade v vrečo. Lep kos poti je prevozila. Nekaj na jadra, nekaj v kombinaciji z motorjem, a zdaj se jadra ne gredo več.

Nekaj ur motoriramo, vetra je par vozlov v krmo. Povsem neuporabno. Valovi pa so precej neugodni in rolamo se kot pijanec. Ne vem, ali Lili sploh lahko kaj spi v takem. Poskušam z odklonom smeri levo ali desno, a nič ne pomaga. Kasneje se pojavi nekaj vetra in kmalu hitro napredujemo v pravi smeri s polnim glavnim jadrom, flokom in viharnikom.

Ko sem dvigal glavno jadro, je okrog barke zaprhutal enak ptiček, kot sva ga videla včeraj. Verjetno je prenočil na barki in ga je jadro prestrašilo. Sede na ograjico in me očitajoče gleda. Dragi moj ptiček, ne pritožuj se, saj si slepi potnik. Če ti ni všeč na jamboru, greš lahko recimo v čoln, ki visi zadaj pod sončnimi celicami. 

Na vremensko napoved se zdaj ne moreva več dosti zanesti, saj je stara že pet dni. Do včeraj je še kar držala. Šele od včeraj je veter precej drugačen od napovedi. Ponoči je nekajkrat deževalo. Kar pošteno je opralo jadra in vrvi, ki so zdaj precej mehkejše. Se vidi, da smo blizu britanskemu teritoriju, ker nas moči dež. 

Za zajtrk si privoščim tunina jetra in srce. Odlično. Do trafic separation zone (ločilne sheme plovbe) poteka plovba brez posebnosti, potem pa je treba prečkati to avtocesto. Veter mi ne dopušča plovbe direktno v smeri Tarife. To bi bila čista krma in preveč nas rola za kaj takega. Zato vozim polkrmo bolj v smer Barbate in celo bolj proti severu. Zato moram prečkati zunanjo ločilno shemo.

Heron: Tomaž Pelko

AIS je do zdaj precej počival in kazal v glavnem nič ali eno ladjo, zdaj pa je oživel. Ena kolona se vozi na zahod in ena na vzhod. Tu se cona že konča, zato bi se mi formalno morale ladje umikati, ker sem na jadra, a ker jih je toliko, nimajo prav dosti manevrskega prostora, pa tudi sicer se jim raje na daleč izogibam. Tiste, ki vozijo na zahod, se razcepljajo: ene proti ZDA, ene proti Braziliji, ene ob Afriki navzdol, ene pa proti Angliji in severni Evropi. 

AIS-alarmi piskajo. Jasno, saj imam nastavljeno še oceansko polje varovanja (kar mi lahko pride na dve milji, je že znak za preplah). Preklopim v priobalni režim, kjer je cona varovanja precej manjša. Nato poskušava nekako prečkati to avtocesto. Počutim se kot počasen ježek, ki prečka hitro avtocesto. Niso nevarne tiste ladje, ki so blizu nas, ampak tiste, ki bodo blizu čez pol ure ali eno uro. Spremeniva smer in najdeva luknjo med ladjami, nato pa hitro čez. To 'hitro' pomeni skoraj eno uro plovbe.

Srečno sva čez in študiram plimne tabele in tokove v Gibraltarski ožini. Z nekaj sreče bova imela tok v najino korist večino časa. Veter je upadel in 50 milj pred ciljem pospravim vsa jadra in vozim na motor. Kar hitro gre, očitno se že pozna tok. Kak vozel nama doda.

Je pa morje povsem zmešano. Valovi so od vsepovsod, ozki, špičasti, neugodni. Prav pošteno naju rola. Lili se ne pusti motiti in kuha elaborirano večerjo. V nekem trenutku pa skleda s solato (še nezačinjena) preskoči rob pulta in poleti čez salon na tla. Ne bo ji uspelo. Vseeno bo pojedena. Pobereva jo in znova opereva. Veter se nekoliko okrepi in razprem flok in viharnik za vožnjo z vetrom v krmo. Takoj pospešiva.

Okrog 18. ure ujameva GSM-signal! Blizu sva. Vidiva Afriko in Španijo. A barka je kljub vsemu počasna stvarca. Sva že praktično v ožini, a do sidrišča imava še 6 ur ali več. Zadnje ure se vedno vlečejo. 

V ožini morje vre. Kaj takega sem videl le v Mesinski ožini. Veter se okrepi. Jadra in tok poženejo barko do največ 9,4 vozla. A večino časa v ožini vozimo sedem, osem ali malenkost več. Prihod v Gibraltarski zaliv ponoči je adrenalinska zadeva. Oba sva polno zaposlena. Ladij je sicer manj kot takrat, ko sva bila tu nazadnje, a še vedno je treba slalomirati med velikani na razdalji nekaj metrov. Težava je, ker zasidrana velika ladja skrije kakšno manjšo, ki pluje. In potem jo naenkrat vidiš na AIS-u in radarju in z očmi. Prej nisi vedel, da obstaja, zdaj pa je nekaj sto metrov oddaljena in divja proti tebi ...

Prebijeva se do sidrišča na španskem delu zaliva in ob 01:00 zjutraj vrževa sidro. Pot od Lanzarota je trajala 130 ur neprekinjene plovbe. Povprečna hitrost je bila 5,1 vozla, maks. 9,4 (s tokom v ožini), preplula pa sva 661 navtičnih milj.

< Arrecife – Marina Lanzarote 22. del   La Linea >

 

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron