Heron: Tomaž Pelko

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Sidrišče je bilo precej mirno in sva dobro spala do sedmih zjutraj, ko so zagnali stroje na bližnjem valobranu. Takrat so tudi na polno prižgali sončno gretje in ko pijeva jutranjo kavico in gledava mestece, ki se vzpenja v hrib kmalu prideva do spoznanja, da je Cefalu sigurno lepši. Bolj, ko se je dvigovalo sonce in s tem vročina, dalj in manj zanimiv se je zdel Termini Imerese. Za veslat v luko je daleč, motor je spravljen v boksu, čoln je privezan visoko na nosilcih.

Le kdo bi v tej vročini spravljal čoln v vodo in ga sestavljal, sploh pa ne veva, če lahko čoln kje v luki sploh pustiva. Raje sva dvignila sidro in jadra in odpujsala proti Cefaluju.

Res sva bolj pujsala, kot jadrala, saj je bilo vetra med 5 in 10 vozli. Bolj 5, kot 10. Na srečo je bil veter skoraj v bok in sva lahko vozila laško orco, kar je v šibkem vetru najhitrejša smer za Herona. V miru sva med plovbo spila še eno kavico, pojedla dober zajtrk in po štirih urah in pol vrgla sidro pred Cefalujem.

Zadnji del poti sem vozil na roke, saj je veter precej spreminjal smer in z avtopilotom nismo uspeli tiščati tako visoko v veter. Pri hitrostih med 2 in 3 vozle avtopilot ni več tako dober, vožnja glede na smer vetra (in ne na kompasno smer) pa mu sploh dela težave in reagira prepozno. Povprečna hitrost je bila vsega 3,6 vozla, je pa to bilo prav lahkotno jadranje, le na trenutke igra potrpežljivosti.

Sidrava pred plažo na zahodni strani mesta. Čeprav dno izgleda lepo peščeno morava ponavljati sidranje, saj prvič sidro ni držalo. Ni mi jasno zakaj. Morda je bila pod peskom kamnita plošča ali kaj takega. Drugič zagrabi v redu.

Ali vsakič zategnem sidro? Ja, vsakič. Čeprav sidram le za pol ure in čeprav je čista bonaca. Enkrat pred leti nisem. Ustavili smo se za kratko kopanje, pa smo srečali znance, se zadržali in ostali čez noč. Ponoči pa je bolj pihnilo in smo oddrseli po zalivu. Ranjen je bil moj ponos, druge škode ni bilo, a lekcija je ostala.

Voda je čista in topla. Večkrat se greva ohladit.

Vendar je to sidrišče bolj odprto. Nekaj swela prihaja s severa in nas občasno poguncava, zato se zvečer prestaviva za 2 milji na drugo stran mesteca, pod valobran mestne luke. Tu je bolj zaščiteno, bližje je s čolnom za veslat do obale, je pa daljši sprehod v mesto. Šele malo pred osmo greva v mesto. Prej je prevroče.

Cefalu se je v sedmih letih spremenil. Več je lokalov, več je turistov, več je prodajalnic spominkov za turiste.  Čez ulice niso več napeljane vrvi na katerih se suši perilo. Še vedno pa je mestece obdržalo nek šarm in pozitivne vibracije. In odlične kanolije.

Heron: Tomaž Pelko

Veliko nisva slikala, saj je bila noč, nekaj slik si lahko pogledate na Lilikinem blogu izpred sedmih let: Stari blog.

Lep izlet po mestu je bil, bonus pa je bil še to, da sva slučajno našla odprto splošno mini trgovinico, trgovino s sadjem in zelenjavo in mesarijo in sedaj imava svežo lokalno robo.

Danes sva plula relativno malo. 16 milj do Cefaluja in potem še dve milji okrog mesta.

Pa še zanimivost: Danes sva odnesla smeti (po 10 dneh) in jih je bilo vsega skupaj le za eno nakupovalno vrečko.

Kam jutri? ne veva še. Vetra bo malo. Zelo malo. Če bi bil dober veter bi šla na Eolske otoke, a tam sva tudi bila že večkrat. Bova videla.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

< San Vito lo Capo–Termini Imerese   Cefalu–Sant' Agata di Militello >

 

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron