 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Za valobranom je bilo mirno, če ne štejem lokalcev, ki so zvečer hodili lovit ribe, nekateri pa so ulov na dveh nogah peljali na večerni izlet s čolnom.
Zjutraj ne piha skoraj nič in za čez dan je napovedan veter do 5 vozlov. Da si ublaživa vročino, odplujeva, da si vsaj sama delava veter. No, Yanmarček ga dela za naju. Šibkih 5 vozlov realnega vetra v polkrmo je premalo, da bi Heron danes prišel kam daleč. Razpneva vsa jadra, ki dodajo slab vozel k najini hitrosti.
Motor poje ves čas na nizkih obratih (to je za naju slabih 1700) in opazujeva pokrajino, ki beži v daljavi mimo nas. Eolski otoki se zdijo predaleč za danes in se ustaviva v Sveti Agati. Tam je dolg valobran pred pristaniščem, kjer se da sidrati precej zaščiteno pred valom s severa. Zadnja leta so valobran še podaljšali in je ogromno prostora.
A letos ne več. Zgradili so še en pomol, ki zapira celotno območje pod valobranom. Notri je krasna laguna, kjer ni niti valčka. Pripraviva se vreči sidro, ko z lučkami prileti pomorska policija in nama vljudno razložijo, da v luki potekajo gradbena dela in sidranje ni več mogoče.
Škoda.
Greva pač na zunanjo stran novega pomola pred mestno plažo. Tako ali tako je vse mirno. Lilika je pripravila Involtinije, ki sva jih včeraj kupila v Cefaluju. Involtiniji so polnjene telečje roladice in so sicilijanska specialiteta. Midva sva vzela polnjene s panceto in pistacijami. Panirane so bile z drobtinami in parmezanom. To se speče v ponvi. Zraven je naredila kus-kus in paradižnikovo solato s svežo baziliko. A je treba še kaj dodati?
Ko vročina popusti odveslava na obalo in se sprehodiva po mestu. Najprej zavijeva v trgovino, ki sem si jo prej nagledal. Hitiva, saj jo že zapirajo. Komaj sva odnesla ven, plačala pa pod 10 evrov. Tole pa niso bile cefalujevske cene. Med drugim sem kupil destilirano vodo za akumulatorje in so imeli le 5 l kante. Pa dva hlebca kruha, pa eno sicilijansko vino, pa 2 l mleka, pa 2 kg krompirja, očiščeno rukolo. To sva potem vlačila po mestu, ki je bilo še kar zanimivo. Ena graščina, nekaj starih ulic, sicer nič posebnega.
Pešci in avtomobili švigajo v mraku, kot da so sami na cesti. To ni več Španija, kjer se avto ustavi že, če si nekaj metrov od prehoda za pešce. Tule je bolj italijanski kaos, ko se tok avtov križa s tokom pešcev, a čudežno nihče ni zbit. Ali pa na polno v napačno smer v enosmerno ulico in okrog ovinka, kot da nikogar ne bo nasproti.
Po ogledu starega dela se vračava proti promenadi in zavijeva na sladoled. Ena garaža je predelana v bife, mize so postavili kar malo po zelenici, malo po pločniku. Klientela je videti stalna in vsi se poznajo. Videti pa je, da imajo notri sladoled, zato si nadenem masko (še so obvezne v zaprtih prostorih) in stopim v lokal. Nikjer nikogar, nakar vidim, da čiča za eno od miz naredi še en velik požirek piva, vstane in stopi za šank. Vpraša, kakšen sladoled bom. Pistacije nima, vzamem, kar ima. Ponudi še smetano (nikoli ne jem smetane na sladoledu) in ker nisem videti navdušen, zajame eno žlico in mi ponudi. Dobra je, pravi, sam jo dela. To ni neka industrijska konfekcija. Tako kot sladoled. Vse lastnoročno zameša.
Cena spet bagatela (dva korneta, vsak s po dvema okusoma in smetano, skupaj 4 evre). V Cefaluju je skoraj toliko kepica. Edino, kar mi ni bilo všeč, je bilo pa to, da je bil kornet obarvan na nek roza odtenek. Kornet mora biti natur. Brez barve. Skratka, zanimivo mestece.
Aja, na plaži je pri vsakih stopnicah na promenado tuš. Brezplačen in dela. Sicer ni nekak fensi design (alkatenska cev z žico privezana na ograjo, nekaj vodovodne cevi in ventil, spodaj stara paleta. OK, ni neki design, dela pa prav solidno in sem si lahko opral noge, preden sem se obul za v mesto.
Skratka, zanimiv postanek.
Jutri bo veter ista žalost kot danes. Danes sva za 30 NM porabila 6 ur motorja, jutri ne bo dosti boljše.
| < Termini Imerese - Cefalu | Sant Agata di Militello - Gelso > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
