 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
V ozki luki sva bila vezana na carinskem pomolu, na nasprotni strani, niti 30 m od naju pa je bila vezana potniška ladje Jadrolinije z imenom Korčula. Dolga je preko 100 m! Pri prihodu sva celo malo počakala in ji dala prednost, saj se res nisem hotel hkrati znajti v tisti ozki luknji s tako veliko ladjo. Še pred njo, čisto na koncu pred črpalko pa je bila še Jelena, 42 m dolg hiter potniški katamaran. Zvečer naju je policaj opozoril, naj preveriva bokobrane, saj ob 4:30 odpluje potniška ladja in naredi v ozki luki val.
Res me malo po četrti zbudijo motorji in grem gledat, kako bo odplul. Hkrati odplujeta oba, a začuda me ne naredita nič vala ali omembe vrednih vrtincev. Je pa res, da ni pihalo in sta lahko bila oba nežna na motorjih. Ob osmih zjutraj grem na kapetanijo. Kepetana najdem v kafiču. Precej nabildan tip, izgleda tako, da bi lahko bitve z roko izpulil iz pomola, a prijazen kot mucek.
On mi ne more obračunati turistične takse po osebah (to je letošnja novost na Hrvaškem). jegov program podpira le po dolžini barke. Pa se zmenim, da bom TT plačal sam, pri njemu hočem urediti le plovno dovoljenje (bivšo vinjeto). Uradno se temu zdaj reče 'taksa za varnost plovbe in zaščito morja pred onesnaženjem'. Pa ne sme. Lahko pa, če jaz najprej plačam takso, potem pa mi on izda plovno dovoljenje.
In se sprehodim nazaj na barko plačat preko spleta. Na telefonu tega ne bi rad delal, program, ki ga imajo je za moje pojme precej nepraktičen. Pač, to kar dobiš na javnem razpisu za najnižjo ceno (pa še ta je verjetno prišel zraven po vezah in ne po kvaliteti).
Čez dolgo časa se spet odpravim do kapitana. Sedaj ga ni v bifeju (v pisarni ga itak ni nikoli), ker je na malici. Malo počakam, da se vrne in hitro vse urediva.
Lili bi se šla nekam kopat, a ko sliši koliko računajo za park Lastovo in posebej še za sidranje ji je takoj bolj všeč kopanje na Korčuli.
Nekaj se trudiva z jadri, a ko veter pade pod 3 vozle dokončno obupava. Odmotorirava v zadnji, se pravi najbolj vzhoden zaliv na južni strani Korčule - v Pržino. Ime je dobro izbrano. Sonce 'prži', kot za stavo. Nazadnje, ko sva bila v tem zalivu, sva bila sama. Tokrat nisva. Okrog 20 jadrnic in katamaranov je sidranih notri. A za naju se še najde prostor. Voda je kristalno čista in na dnu se vidijo vsi detajli. Ja pa voda nekoliko bolj hladna, kot v motnem zalivu Manfredonije.
Super zalivček je, idilo moti le en jet scooter, ki se cel dan podi gor in dol. Glisira tudi med barkami in zelo blizu plaže. Cel zaliv je širok 500 m, torej v zalivu sploh ne bi smel glisirati.
Izgine šele popoldan, ko se na obisk pripelje policijski čoln. Zunaj so z lučkami in sireno ustavili en gliser. Verjetno je glisiral preblizu obale, potem pa zavijejo še k nam. Samo na hitro pogleda papirje, se zahvali in gre. Je pa očitno pregnal tiste z jetom, saj se po njihovem obisku niso več vrnili na vodo.
Večer zaključiva z grilom. Meso iz Italije je odlično marmorirano in lepo sočno. Je pa naš roštilj v zadnjih zdihljajih. Težke pasaže so mu delno prišle do živega in zdaj malo šklepeta. Dokler bo, bo.
Danes sva v slabih petih urah, v glavnem v bonaci, preplula 23 NM. Kar nekako se ne morem načuditi, kako mirno in gladko je morje. Krmila sploh ni treba fiksirati, pa nič ne skače levo-desno.
| < Mattinatella - Lastovo | Badija > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
