Walter Teršek, Orplid, sailing

Walter Teršek
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Po dolgem času se znova oglašam bralcem eNavtike. Počasi se z otoka Carriacou v Karibskem morju odpravljam proti Martiniqueu, od koder nameravam poleteti domov. Preskrbeti si bom moral nov potni list, saj bo staremu kmalu potekla veljavnost. Nekako se bojim vrnitve v Slovenijo, za letalske polete tja in nazaj se namreč pogoji zaradi pandemije lahko kar čez noč spremenijo. Že dve leti nisem bil doma in zagotovo se je medtem marsikaj spremenilo. Razmišljam, kako se bom vrnil na svojo barko, saj se nikakor ne nameravam cepiti. Tukaj na otoku so bili številni pozitivni: Maria, s katero živiva skupaj na jadrnici, prijatelji jadralci in domačini, s katerimi se vsak dan družimo. Nikakor mi ni uspelo, da bi se okužil, tudi s slino ne! Dvakrat sem šel na testiranje v bolnišnico in bil kljub številnim poskusom zanesljive okužbe negativen. Virus se me nikakor noče prijeti! Črnogorci bi rekli: »Neče grom u koprivu!« V ponedeljek se bom spet javil v bolnišnici, tako kot so mi naročili – na tretji test, saj nikakor ne morejo razumeti, kako da sem še vedno negativen. Ljudje, trikrat cepljeni, so zboleli in bili pozitivni, številni na tem otoku pa so tudi umrli. Prejšnji teden je umrl bratranec lastnika bara v zalivu, kjer sem zasidran. Bil je mlad nogometaš, star 24 let, zgrudil se je sredi igrišča in umrl zaradi krvnega strdka tri tedne po tretji dozi cepiva. Predsednik vlade je pred mesecem dni razglasil, da so ukinjeni vsi lockdowni in ukrepi proti virusu, razen nošenja mask v zaprtem prostoru, saj si ne morejo več privoščiti take gospodarske krize, kot je bila zaradi lockdowna lansko leto. Svojo odločitev je razložil takole: »Covid je ali pa ga ni! Mi si ne moramo privoščiti še enega lockdnowna, zato se bomo morali naučiti živeti z njim. Cepljenje je neobvezno in kdor želi, naj se cepi, kdor pa ne, pa pač ne!«

Za božič in novo leto sem imel barko na suhem, tako da sem jo lahko temeljito obnovil v celoti. Podvodni del oz. kobilico sem očistil do golega železa in prebarval s tar epoxy barvo, tako da je spet dobro zaščitena. Palubo sem obnovil in na novo prebarval, ter naredil odličen antislip. Površina palube je zdaj pobarvana tako, da preprečuje zdrs, kajti tam, kamor sem namenjen po vrnitvi iz Slovenije, mi bo to še kako prav prišlo, saj nočem pristati v morju, ki ima nekaj stopinj nad lediščem. Zelo se veselim te plovbe, ki jo nameravam izpeljati sam, saj prav to močno pogrešam. Solo jadranje je popolnoma drugačna izkušnja, kot če imaš na krovu posadko. Predolgo sem že na tem otoku, zato se toliko bolj veselim novih prejadranih milj. Svetovna epidemija je spremenila ves svet, ne le mojega življenja in mojih načrtov. Čeprav zelo pogrešam jadranje, je bilo moje dolgotrajno bivanje na tem otoku vendarle prava izbira. Imel sem službo, za katero sem dobil dobro plačilo, nabral sem si nekaj novih izkušenj, spoznal precej prijateljev, ki si jih želim še kdaj srečati, pa tudi takih, ki si jih nikakor ne želim več. Pridobil sem si tudi nekaj potapljaške opreme in opreme za jadranje, pripravil viharno glavno jadro, ki ga bom verjetno potreboval, čeprav si želim, da bi bilo to čim manjkrat.

Walter Teršek, Orplid, sailing

Prejšnji teden sem si šel podaljšat bivalno vizo še za en mesec, saj mi še ni uspelo pripraviti barke, kot sem si zamislil. Lastniki bark dobro vemo, da vedno manjka kakšna malenkost. A tokrat je ta viza res zadnja in čez približno dva tedna bom le dvignil sidro in končno odplul do Martiniqua, kjer bom prijatelju pustil barko, da jo čuva, medtem ko bom jaz v Sloveniji. Na Martiniqueu so marine dražje, kot so bile pred leti in prav zato sem se odločil, da bom barko pustil na sidru ali pa na muringu, če mi bo uspelo najti zanesljivega. Tukajšnjim muringom namreč ne zaupam kaj dosti, saj je težko opisati kreativnost, s katero se otočani na Karibih lotijo izdelovanja muringov.

Koliko časa bom ostal v Sloveniji, še vedno ne vem, ampak kakšen mesec ali dva bo dovolj, da pridobim nov potni list, uredim kakšne stvari doma, obiščem prijatelje in malo uživam s svojo družino, saj je vprašanje, kdaj se bom lahko spet vrnil domov.

Lepo je na tem otoku, pravi raj! Pa vendarle se dogodi kdaj pa kdaj kaj takega, kar ne sodi v rajsko zgodbo. Eden takih dogodkov se mi je zgodil prvo noč po splovitvi moje barke v vodo. Dvigalo je spustilo barko v vodo ob peti uri popoldne in ko sva z Mario prestavila barko na sidro, je bil že sončni zahod. Nato sva se odpravila v trgovino in pozneje v bar, da nazdraviva s prijateljem Victorjem, ki se je naslednji dan odpravljal proti Martiniqueu. Bila je prijetna družba in pošteno smo se nasmejali, saj znajo Francozi za to vedno poskrbeti. V baru je bilo veliko ljudi, med njimi tudi eden izmed mojih znancev, že pošteno pijan Francoz Phylippe. Ob osmi uri zvečer sva se z Mario odločila, da se vrneva na barko in pripraviva večerjo. Po večerji sva med gledanjem filma zaspala. Ob polnoči pa me je prebudila močna sirena. Trobila in zavijala je, zato sem hitro stekel na palubo, da vidim, kaj se dogaja. Na katamaranu, ki je bil zasidran desno za nama, je pijan možakar od daleč vpil: »Hey you, you fucking American or Canadian or who the fuck you are, your anchor is too close, I have 30 m of chain, you are on my anchor, bla bla ...!«

Nisem vedel, kaj narediti, poskusil sem mu razložiti, da je bolje, če gre spat. Po njegovem glasu in načinu govorjenja sodeč je očitno precej preveč popil.

»Ne skrbi, oddaljen si od mene vsaj petdeset metrov in lahko prenehaš kričati!« sem mu rekel.

 On pa seveda ni in ni odnehal: »You will see, I will kill you, I will kill you!«

Walter Teršek, Orplid, sailing

»No, prav, pridi, pa se bova pogovorila!« sem mu mirno odgovori v dobri veri, da bo prišel z gumenjakom. Pa se je možak odločil drugače: prižgal je oba motorja in potisnil motorje, da so zarjoveli proti meni. Nemudoma sem prižgal motor in začel pobirati verigo mojega sidra. Ko je bilo sidro že na krovu, me je možakar dohitel in se začel bočno zaletavati s katamaranom v moj železni Orplid. Ko je po tretjem zaletu zdrobil premec svojega katamarana in ograjo, se je premislil in prenehal. Meni pa je rahlo upognil inox zabojček, ki ga imam pritrjenega na ograjo na krmi barke. Sredi noči sem se prestavil na drugo stran zaliva, kjer je sidrišče namenjeno za karanteno in tam ostal do jutra, ko me je prebudila policija in zahtevala, da se premaknem na drugo stran zaliva. Opravičil sem se jim in jim razložil, da sem imel manjši zaplet ponoči na sidrišču, zato pa sem se moral prestaviti sem. Nisem jim omenil nič o pijanem kapitanu. Pozneje sem se odpravil na obalo in nato do prijatelja, ki dela na kapitaniji in poizvedel o tem katamaranu in lastniku. Izkazalo se je, da je lastnik prav tisti pijani Phylippe in da je povzročal težave na sidrišču že prejšnje noči. No, pa sem se odpravil poiskat tega tipa, saj kaj takega seveda ne morem kar tako sprejeti. Srečal sem prijatelja Victorja, mu povedal za nočno dogodivščino, pa mi je povedal, da so imeli prejšnji večer tudi v baru s Phylippom težave. O Phylippu pa ni bilo ne duha ne sluha. Pozno popoldan pa ga je Victor vendarle srečal in mu povedal, v koga se je pravzaprav ponoči zaletaval. Phylippe je obnemel: »Jaz pa sem mislil, da je neki Američan ali Kanadčan, ki se je pred časom nekajkrat sidral preblizu mojega katamarana, zato sem čisto ponorel!«

»Pa je bil Walter, precej jezen je, že ves dan hodi po obali in te išče!« mu je razložil Victor.

Res sem bil zelo jezen. Phylippe se je menda hitro odpravil na svoj katamaran, dvignil sidro in zapustil otok, ter se vrnil na Martinique, kjer se bova verjetno prav kmalu srečala.

 

Knjiga: 10 m svobode

Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti.
Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot.

Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

 

< Skoraj proti Martiniqu   Proti Južni Ameriki >

 

Besedilo in fotografije: Walter Teršek