 |
|
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.
|
Po mesecu in pol sem se končno vrnil iz Slovenije na Martinique. Saj mi je bilo doma lepo, ampak pogrešal sem moj drugi dom – Orplid. Kar dve leti nisem bil doma, zato je bilo v tako kratkem času kar naporno opraviti vrsto obveznosti in se srečati s prijatelji, ki so me vabili na vse konce Slovenije. Ampak najprej je bilo treba na operacijo kolena, nato k zobozdravniku in potem še na terapijo za hrbtenico. Kar nekaj stvari je bilo treba »popraviti«, kajti pred menoj je dolga in naporna pot okrog Južne Amerike in zdravje bo moralo služiti.
Obiskal sem tudi Aleša Kobava, urednika revije eNavtika, ki mi je podaril dva sončna panela. Kako me je razveselil! Na barki sem imel že rezerviran prostor za namestitev. Na Orplidu ni prav nič enostavno najti mesto, ki ga ne prekriva senca. Tako sem se odločil, da bosta nova panela na straneh ograje na zadnjem delu barke, poleg starih sončnih panelov. Tako bo vsaj en sončni panel neprestano na soncu, kar bo zdaj zadovoljilo moje potrebe po električni energiji. Ob jadranju v veter imam električne energije vedno dovolj, saj mi tudi v primeru oblačnega vremena in ponoči elektriko proizvaja vetrni generator. Na sidrišču bom imel zdaj dovolj elektrike, saj lahko dvignem vse stranske panele in izkoristim tudi panele med stebroma. Tako so baterije lahko vedno polne in proizvodnja vode z desolinizatorjem lahko poteka nemoteno vsak dan, tako da je na barki zdaj tudi dovolj sladke vode za pomivanje posode, pranje perila, pa tudi za tuširanje, kar se na vsake toliko časa prav prileže. Alešu sem seveda obljubil, da mu, potem ko bo montaža končana, pošljem slike vseh sončnih panelov, slikano nekje s sredine jambora, od koder bodo lepo razvidni. Prav lepo je videti ta moja nova elektrarna z višine, najbolj pomembno pa je, da je vse skupaj funkcionalno.
Priprave na jadranje proti jugu zahtevajo kar precej časa in dela. Najprej sem se lotil popisa vsega, kar je treba imeti na barki za tako dolgo pot. Potem sem ugotovil, da bo treba nekatere stvari preurediti in postaviti na svoje mesto, tako da bo najbolj pri roki in da bo služilo svojemu namenu, ko bo potrebno. Lotil sem se tudi servisiranja motorja: zamenjal sem olje, filter pa dobro opral – verjetno že desetič. Takšnih filtrov namreč ni več moč kupiti, nakup nove enote z novim standardnim nastavkom in filtri pa je trenutno mogoč le v deželi, ki je zelo daleč od Martiniqua. Medtem ko urejam barko, se na listo obveznosti kar naprej vrivajo nove stvari. Zamenjati bo treba tudi akumulatorje, saj bo treba ob prihodu v kraje, kjer bo temperatura padla pod 10 °C, baterije izdatno polniti z akumulatorjem.
Z Mario sva se lotila tudi klopi v kokpitu. Odstranila sva lesene deske iz naslonjala in tako pridobila 20 cm. Zdaj je končno možno v kokpitu na klopi tudi udobno ležati, tako kot na drugih barkah. Prej to pač ni bilo mogoče, saj je bila klop enostavno preozka. Opravil na barki ni konca in kraja, pa je samo 12 m dolga. Ker je barka železna, pomeni to sicer še več dela, a pri jadranju pa vendarle železna barka daje veliko več zadovoljstva, več udobnosti, in kar je najbolj pomembno – zagotavlja večjo varnost.
Pred dvema tednoma sem se odpravil jadrat sam od Martinique do Carriacoua. Tam sta me namreč čakala Maria in Rusty. Razdaljo 130 nmi sem prelul v natanko 24 urah, pri čemer sem kar nekaj časa čakal na veter za otokoma St. Lucia in St. Vincet. Tam vetra vedno zmanjka in zibanje barke in stresanje jader ni prav nič prijetno, pa je seveda tudi to del jadranja, včasih celo prav pogosto in dolgotrajno čakanje na veter.
Za plovbo proti jugu smo že pozni, saj se sezona hurikanov nezadržno bliža in treba bo kar pohiteti z deli na barki. Z Mario zato delava vsak dan od jutra do večera, kakšen dan tudi pozno v noč. Precej utrujena sva od vsega in že malce naveličana, ker kar ni konca. Oba pa zelo dobro veva, da se trud vedno obrestuje in povrne. Obema je jadranje po oceanih nekaj najlepšega. Da bova to znova lahko doživela, pa je treba zdaj pač delati. Tukaj nisva zato, da bi poležavala na plaži. Tega tako ali tako ne maram. Veliko razlogov imam za to, jih raje ne naštevam, sem jih pa podrobno opisal v moji prvi knjigi »10 m svobode«.
 |
Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
 |
Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
| < Na Martinique | Srečanje Slovencev > |
Besedilo in fotografije: Walter Teršek
