Walter Teršek, Orplid, sailing

Walter Teršek
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Že nekaj časa smo na otoku Carriacou, mogoče predolgo, kajti nerad ostajam na istem mestu toliko časa. Toda tukaj ni bojazni, da bi se na kaj tako zelo navezal in bi mi bilo težko oditi, ko bi bil čas za slovo. Vse to, na kar sem navezan, imam zdaj na barki. Barko sva z Mario skrbno pripravila za krajše jadranje, a ravno prejšnji torek, tik preden sem se odpravil proti kapitaniji, da bi se odjavil, sem v novicah zasledil, da je Martinique v lockdownu. S tem skušajo ljudi prepričati, da bi se cepili proti covidu-19 in tako so otok zaprli z obrazložitvijo, da se je število okuženih povečalo. Tako smo prisiljeni ostati tu še vsaj štirinajst dni, dokler se razmere spet ne poležejo.

V tem času sem imel močno vnetje obeh ušes, tako da sem moral jemati antibiotike, ki so sprva sicer delovali, a se je po nekaj dneh vnetje ponovilo. To se mi ni še nikoli zgodilo, pa se že vse življenje potikam pod vodo in potem brezskrbno skačem po vetru. A tokrat je očitno vse skupaj prišlo za mano, kar me zelo jezi, kajti zdaj, ko sem končal z delom, bi se lahko potikal po teh lepih zalivih otoka, pa z vnetjem ušes to ne bo mogoče.

Dnevi na Karibih postajajo vse bolj vroči, vetra je vse manj, tako da se v zalivu barke sukajo vsaka v svojo smer in tako se tudi na vsake toliko časa precej blizu srečamo s sosedom Kenom. Stari možakar prihaja iz Anglije, a ima za seboj že dolgo pot, saj tava po svetu že 76 let, z barko pa jadra med Evropo in Ameriko že več kot 35 let. Doživel je že marsikaj hudega, pa tudi lepega. V mladih letih se je preživljal kot ribič na ribiških ladjah, ki lovijo na Severnem morju. Ken pravi, da to, kar kažejo po televiziji v raznih oddajah o ribičih, ni nič in da so se ribiči v tem času zelo pomehkužili. Včasih je bilo precej drugače. Jasno, nekoč je bilo vse precej drugače: tudi moja stara mama je hodila pet kilometrov peš v šolo! Anglež bi verjetno rekel: »Moja pa 5 milj!« Kakorkoli, pozneje pa se je Ken začel ukvarjati s šivanjem jader in tako je pristal v metropoli te industrije – na Mallorci, kjer je ostal kar nekaj časa. No, sedaj pa že dvajset let živi na svoji majhni plavi barčici in se potika med Karibskim morjem in Južno Ameriko. Ken živi siromašno življenje. Sprednje zobe je že zdavnaj izgubil, njegova barka pa je tudi v zelo slabem stanju. Pred časom me je prosil, da mu očistim podvodni del, saj si je za svoj rojstni dan želel jadrati. Željo sem mu seveda izpolnil. Povedal pa sem mu tudi, da sta njegovo krmilo in skeg precej razmajana in da je samo še vprašanje časa, kdaj bo vse skupaj odpadlo. A on se za to ni kaj prida zmenil in se brez pomislekov odpravil jadrat. Njegova barka tudi nima motorja, tako da mora vse opraviti z jadri, kar pri njegovih letih in kilogramih ni več enostavno, pa vendar še vedno zmore vse speljati kot pravi jadralec. Takoj, ko je prispel s tridnevnega jadranja in se privezal nazaj na svojo bojo, je zlezel v svoj čoln in odveslal proti obali – naravnost v svoj bar, kjer si je opomogel s škatlo cigaret in steklenico starega ruma. Glavno jadro je pustil kar na pol jambora, češ bo počakalo tam vse do jutra. Res je, da nima prestižne barke, ima pa najlepšo platneno ponjavo, ki mu ustvarja krasno zaščito pred soncem. Na barki ima izvrsten šivalni stroj in obljubil mi je, da mi bo zašil nekaj podobnega tudi za Orplid. »Z veseljem ti bom zašil čudovito ponjavo, saj si tudi ti meni precej pomagal. Edino, kar potrebujem, je material, to pa le prinesi!«

Walter Teršek, Orplid, sailing

»No, odlično, samo še material potrebujem!« sem si mislil. Tu, na tem otoku je to nemogoče, a se bom že česa domislil, saj bi senca na barki prišla izredno prav, kajti sredi dneva postaja vse bolj vroče.

Med čakanjem na nadaljevanje poti sem našel kratkotrajno delo tudi na drugi strani otoka, kjer sem spoznal Rago, ki je rojen na sosednjem otoku Sant Vincent in za čuda ni črne polti. Ima neko manjše podjetje, ki se ukvarja z izkopi in tako sem popravljal in varil roko pri nekem starem bagru. Razgled s kraja, kjer sem opravljal delo, je bil prečudovit. Prav odlično sem se počutil, kajti kamorkoli sem usmeril pogled, je bil veličasten razgled na morje in prelepo pokošeno zelenico. Raga živi precej skromno na tej obali, pod svojo parcelo pa ima zasidrano svojo barko Amel, prav takšno, na kakršni sem spal v marini Rubikon, ko sem po brodolomu ostal »brezdomec«.

V teh dneh me na obali ni bilo videti prav veliko, saj sem moral biti zaradi vnetja ušes vse te dni bolj v zaprtih prostorih. Če pa sem že šel na obalo, je bilo videti to precej smešno: pod žgočim soncem sem hodil s smučarsko kapo na glavi, potegnjeno vse preko ušes. 

Walter Teršek, Orplid, sailing

Čas čakanja sem si krajšal z izdelavo raznih lesenih izdelkov – kot je ročaj za nož in žličke. Z Mario sva izdelala vsak svojo žličko, tako da lahko najino slastno ribjo juho zajemava z žličkama, izdelanima iz tikovega lesa.

Tako dolgo sva že v tej državi, da nama je z Mario potekla viza in sva jo morala podaljšati še za en mesec, kar stane 75 dolarjev na osebo in 50 za barko. A tako ne bo šlo več v nedogled, saj prihaja tu nov zakon, s katerim je prepovedan vstop in podaljševanje vizumov turistom, ki niso cepljeni. Nemec Armin, za katerega sem delal na katamaranu, je že prispel iz Nemčije na Grenado, kjer sedaj poleg vseh testov opravlja še karanteno v hotelu, ki traja sedem dni, in po tem bo le prispel na Carricaou. Ostalo je še nekaj dela na katamaranu, ki ga bom z veseljem sprejel, saj se od zraka in slane vode ne živi prav ugodno, pa čeprav si v raju. 

 

Knjiga: 10 m svobode

Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti.
Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot.

Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

 

< Carriacou   Nadaljevanje plovbe 21.9.2021

 

Besedilo in fotografije: Walter Teršek