 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Noč je bila mirna, zbudimo se v sončno jutro in razmišljamo, ali bi šli po školjke, ki jih gojijo in prodajajo v sosednjem zalivčku, ali bi šli raje pogledat, kako Kitajci gradijo most na Pelješac. Temelji stebrov so dobro vidni. Ampak, preden spijemo kavico in pojemo zajtrk, se jugo že okrepi. Do stebrov bi bila ura plovbe v veter in val, zato se odločimo, da si gremo stebre ogledat kdaj drugič.
Raje obrnemo in odplujemo po kanalu na severozahod. Razvijemo samo flok in to je povsem dovolj, da plujemo s sedmimi do osmimi vozli hitrosti. Maksimum je bil zabeležen pri 8,9 vozla. Ni slabo, za mali flok, ampak vetra je bilo dovolj, večino časa nad 20 vozlov, max sustained zabeležen 29 vozlov. Seveda je bil to pravi veter. Ker smo vozili z vetrom v krmo, smo ga občutili precej manj.
Nekaj časa smo vozili metuljčka (flok levo, viharnik desno), vendar je Jaka moral ves čas popravljati smer, da ni zapiralo viharnika. Ko obrnemo okrog rta Lovišče, seveda dobimo veter v bok in nato v premec. Takrat občutimo, koliko je plovba z vetrom lažja, čeprav vala sploh ni bilo, saj smo bili blizu obale. Jaka nas je varno pripeljal do zaliva in mi predal krmilo, kar mu štejem v plus, saj očitno zna oceniti situacijo in svoje sposobnosti. Zaliv je relativno majhen, poln plovil, piha pa dobrih 20 vozlov vetra. To niso optimalni pogoji za vodenje jadrnice na majhnem prostoru.
Zaradi vremenske napovedi smo se odločili za sidranje v Lovištu. Zaliv je dobro zaprt in zaščiten praktično pred vsemi vetrovi. Seveda nismo edini, ki smo prišli na to idejo, v zalivu je že precej bark. Vseeno najdemo prostor za Herona, vržemo sidro in ko zategnemo, smo od vseh drugih bark oddaljeni bogato več kot 50 m.
Pri sidranju v relativno polnih zalivih si po navadi pomagava z radarjem. S pomočjo radarja lahko precej bolj natančno izmeriš razdalje. Na oko so meni večje barke videti bližje, kot so v resnici, in manjše dalj, kot so v resnici. Seveda se da brez radarja, ampak zakaj ne bi uporabili vse tehnologije, ki je na voljo.
Jaka se je potem še enkrat izkazal z odlično karbonaro, ki jo je skuhal za večerjo. Proti večeru se veter še nekoliko okrepi. Številke nad 30 vozlov so pogosto na instrumentu. Vala na srečo ni dosti in Heron je precej miren. Nekatere manjše barčice poskakujejo, mi valov skoraj ne čutimo.
Kopanje je za nekatere od nas zelo kratko, sup, ki je med kopanjem v vodi, pa dela vragolije v zraku, ko ga dviguje veter. Pogled na barke okrog nas me nekoliko pomiri, saj so večinoma lastniške in verjetno vedo, kako se sidra. Na srečo piha že zdaj, čez dan, in če bi bil kdo preslabo sidran, bi že zdaj drsel. Upam, da ponoči ne bo kakšne drame.
Danes smo prepluli 25 nmi, v glavnem samo na flok v krmo. Motor ima eno uro več, porabljeno za vplutje v zaliv in za sidranje.
| < Ploče - Drače | Nevihta na sidrišču > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
