 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Noč je bila mirna in zbudimo se v vedro jutro. Napovedan je dež, ampak sije sonce. Vseeno danes ne gremo nikamor.
Še vedno piha jugo in mi smo namenjeni na jugovzhod, proti Dubrovniku. Lahko bi tolkli v veter in val, ampak ker ni nujno, ne bomo. Raje gremo naprej, ko se vreme umiri. Čez dan supamo, se kopamo in se imamo čisto v redu. Argentinski steaki in primerno vince tudi niso poslabšali vzdušja. Potem se vreme malo skvari in začne deževati.
Pred večerom se začne malo večja drama. Najprej začne resno deževati, potem se veter okrepi in nato se razvije prav resna nevihta. Vidljivost je zmanjšana na nekaj metrov, dež leti vodoravno. Na srečo (no, mogoče vse le ni samo sreča) smo pred dežjem že namestili vse zaščite pred vetrom in dežjem, tako da je v kokpitu čisto znosno. Sidro nam drži. Strele sekajo, ampak jih ni veliko in niso zelo blizu.
Veter kar narašča in za vsak primer vključim instrumente in prižgem radar, ker se tako ali tako nič ne vidi. En švicarski Amel Maramu niha pred nami in je presneto blizu. Manj, kot 20 m pred našim premcem so. Bojim se, da jim zdrsne sidro, ampak so ves čas na istem mestu. Vetra je veliko. Instrument pokaže 50 vozlov sustained, s sunki nekaj čez. Večina bark je v redu, le ena Firstka 46.6 je na obali.
Lansirali so splav in se s splavom rešili na obalo. Vsi so videti OK. Že ko so danes prihajali v zaliv in so sidrali, je admiralica pripomnila, da so sidrali preblizu obale. Sicer so imeli vsi gor rokavičke in Musto obleke, a jim žal to ni dosti pomagalo. Videti je, da jim sidro drži, a ker niso bili prepričani v to (morda jim je že malo drselo), so se odločili dvigniti sidro. Žal jim to pri 50 vozlih ni uspelo in jih je vrglo na obalo. Še en tender je odtrgalo in je na obali, drugi smo v redu, vsaj kolikor se vidi od tule. Ko veter malo popusti in se obrne, se Švicarja znajdeta res blizu nas. Dovolj blizu, da stojimo z bokobrani pripravljeni na obrambo, če bo potrebna. Švicarja imata nenormalno veliko verige in se vrtita drugače od vseh drugih v zalivu. Ko smo sidrali, smo bili 50 m oddaljeni od njih. Pravi, da ima 50 m verige, a jih mora imeti precej več.
Nato se razjasni in veter se umiri. V nekaj minutah se začne reševalna akcija nasedle jadrnice. Nekaj večjih tenderjev z močnimi motorji in nekaj ribiških čolnov je tam, potapljač je v vodi. Okrog kobilice zavežejo vrvi in vlečejo ven, vrh jambora vlečejo najprej na obali, potem z ribiškega čolna postrani, da nagnejo barko. Malo jo premaknejo in obrnejo, a v globoko vodo je ne morejo zvleči. Še vedno je precej nagnjena. Nekajkrat jim kakšna vlečna vrv poči. Upam, da je ni nihče skupil. Premišljujemo, ali bi jim lahko mi kako pomagali, a z našim tenderjem s 6 konji bi bili samo v napoto, z barko pa ne moremo v tako plitvo vodo. Zato raje samo gledamo.
Ena barka je sploh zabavna za pogledat, saj se zažene in napne vlečno vrv, potem pa jo kot na elastiki potegne nazaj.
Nato se pripelje ena resna ribiška ladja, ki je sicer opremljena za vlečenje mrež. Ta jih bo potegnila, če ne drugače po kosih. V napoto jim je ena jadrnica, ki je sidrana v bližini in kapitanova rešitev je povsem enostavna: 'Vozi na njega, ko ga jebe.' No, v nekaj minutah je jadrnica v vodi in drama je končana.
Jaz odsupam do Švicarjev in ugotovimo, da smo oboji sidrani v redu, mi spustimo še nekaj metrov verige, da bo naš krog bolj podoben in se oboji pomirimo.
Drama je končana. Zdajle moja posadka pije čaj, ker so se preveč shladili, jaz sem se pravočasno oblekel, a preventivno za zdravje bom vseeno spil en rum. Glavno neurje je mimo in upam na mirno noč.
| < Drače - Lovišče | Nadaljevanje plovbe 9.2.2022 |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
