Do otoka Bayoneto sva priplula ob prazni luni, ko je razlika med plimo in oseko največja. Orplid je vplul v ozek kanal med Bayonetom in manjšim otokom in se zasidral ob peščeni obali. Zjutraj je bila tako močna oseka, da v kanalu ni bilo več vode. Tudi pod Orplidom je bilo le še kakšen meter vode. Plaža na otoku je precej dolga in peščena. Na vsaki strani so skale, ki sva jih uporabila za navezanje vrvi, tako da se barka med visoko plimo ni premikala levo in desno. Spredaj je bila barka navezana na drevo, zadaj pa sem vrgel sidro, ki ga imam na krmi barke. Ob oseki se je barka postavila na kobilico in tako ostala, dokler se voda ni dvignila. Najprej sva ročno pobrusila podvodni del, nato pa sva počakala, da se barka splavi. Še isti dan sva z vetrom odplula nazaj v Panama City, kjer sva kupila antifouling in osnovno barvo, si sposodila agregat in nakupila še cevi za ograjo, ker sem se odločil, da jo zaradi večje varnosti dvignem. Ker vetra ni bilo dovolj, sva se na poti nazaj na Bayoneto ustavila za otokom Taboga, kjer sva en dan počakala na veter.
Veter se je vrnil in dvignili smo sidro. Rusty na premcu opazuje valove, medtem ko Orplid, naložen z agregatom, cevmi, barvami in mojo delovno mizo, reže valove proti »ladjedelnici Bayoneto«. Plime ne smemo zamuditi in na plaži moramo biti pred osmo uro zjutraj. In tako je tudi bilo. Barka je parkirana na plaži in delo se je začelo. Barvanje podvodnega dela je bilo opravljeno najhitreje. Nato sva se lotila brušenja zgornjega dela barke in nato nanesla dva sloja barve. Zadnji sloj barve bo prišel na vrsto zadnji dan. Medtem pa sem se lotil varjenja ograje, kar z elektrodami ni ravno enostavno. Po treh dneh varjenja na žgočem soncu je bila ograja zavarjena. Ograja je zdaj višja za 30 cm in veliko bolj varna. Napeljati pa bo treba le še žice in nato pritrditi mrežo, kar bo omogočalo še večjo varnost. Napenjanja mreže se prav nič ne veselim, a ko bo delo opravljeno, bo zaključni rezultat zagotovo vreden truda. Najprej pa bo treba na barko naložiti vse potrebno in se vrniti v mesto. Stari Nemec, ki mi je posodil agregat, že teži po whatsupu, da želi svoj agregat nazaj, saj se je včeraj vrnil iz Nemčije in brez njega, kot kaže, ne more dihati.
Zato nisva prav nič odlašala z odhodom, čeprav sva popolnoma izčrpana od celodnevnega dela. Dva tedna sva živela in od jutra do večera delala na tem samotnem, neposeljenem otoku. Od žgočega sonca je najina polt tako temna, da se prav nič ne razlikujeva od domačinov z otočja Las Perlas. Zadnji dan sva delala od sončnega vzhoda, odplula pa s prvo plimo ob sončnem zahodu in nato jadrala proti vetru nazaj v Panama City vso noč, tako da sva bila na sidrišču pred barko tečnega starega Nemca ob 7. uri zjutraj, malo po sončnem vzhodu. Barvanje barke na divjem otoku se je vsekakor izplačalo. V času, ki sva ga preživela na Bayonetu, so na sosednjih otokih pirati sicer oropali tri jadrnice, a k nam jih na srečo ni bilo.
Poleg zahtevnega dela v tej »ladjedelnici«, ki mi jo je ponudila narava, je bilo treba tudi nadzorovati barko, saj se je v 24 urah večkrat splavila in nato spet postavila na kobilico. Dela je bilo precej in še precej ga je, saj je barka eno leto plula v zelo vlažnem predelu sveta in veliko elektronike je odpovedalo, kar pa ni zarjavelo že prej, je pa zdaj. Komandna ročica za motor je odpovedala, ker je vse oksidiralo in razpadlo, tako da sedaj menjalnik motorja prestavljam ročno na motorju, kar je precej nevarno pri manevriranju in med plezanjem v prostor, kjer je nameščen motor. No, tega sem pravzaprav že vajen, saj se mi je to pripetilo že pred tremi leti. Takrat sem kupil novo ročico, zdaj pa je verjetno ne bom mogel, kajti ko seštevam stroške za nafto in hrano, ki jo bova potrebovala za plovbo čez Tihi ocean, se računi ne izidejo.
| < Biser za 9 mio EUR | Čez Tihi ocean > |
 |
Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
 |
Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
| Walter Teršek | |
 |
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina. |
Besedilo in fotografije: Walter Teršek
