Paname sem imel dovolj! Prednost jadranja je, da v primeru, če ti nekje ni všeč, enostavno dvigneš sidro in odpluješ drugam. Glede na letni čas zna kar pokati v doldromih. Tako je tudi bilo, sicer ne preveč in ne premalo, ravno dovolj, da sem si zapomnil, kako je to videti. Nisem se preveč obremenjeval, saj je barka železna in kakšna strela v jambor je tudi ne bi preveč poškodovala, morda le kakšno elektroniko, ki pa je tako ali tako stara in ne deluje več. Navigacijskih ekranov nimam, radarja ne uporabljam, saj je prestar, da bi se lahko zanesel nanj (moj letnik seveda). Delujejo pa VHF-postaje, tri imam vključene, eno pa rezervno, montirano na stropu. Številni jadralci delajo napako in rezervno elektroniko shranijo v predale pod zofo in bog ve kam še vse. V primeru vdora vode je lahko v barki vode do kolen in takrat je prepozno za rezervno elektroniko.
Plovba je potekala najprej po sredini Panamskega zaliva, nato pa smo pluli vzdolž obale Ekvadorja do otoka Isla Gorgona, ki je sicer zaprt za obiskovalce, vendar so mi dovolili zasilni pristanek, da sem zakrpal strgana jadra. Plovbo smo nadaljevali ob obali, prečkali ekvator in pri Esmeraldi obrnili, ter naravnali kurz na Galapagos. Prva noč je bila ena najtežjih v mojem življenju. Deževalo je tako močno, da so se z neba na barko zlivali slapovi vode. Vetra je bilo dovolj, več kot dovolj, barka pa hendikepirana zaradi okvare prednjega navijalca, zato smo pluli z manjšim gibom, glavno jadro pa je bilo skrajšano na tretjo krajšavo. Valovi so prihajali skoraj točno v premec barke, v kokpit pa so se prelivali slapovi vode, enkrat slane, drugič sladke in paluba je bila končno temeljito oprana. Zjutraj se je dež umiril, valovi pa so ostali isti. Kurz plovbe nismo spremenili vseh 600 NM do Galapagosa.
Plovba proti 4 m visokim valovom in v veter je trajala deset dni. Taka plovba ne le, da ni prijetna, tudi enostavna ni, sploh če je na barki polno dela s popravili. Saj se ne pritožujem, za jadranje in mojo barko pač živim. Jadranje še zdaleč ni počitek, nikoli ni bil in zame nikoli ne bo.
| < Obnova barke | Galapagos > |
 |
Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
 |
Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
| Walter Teršek | |
 |
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina. |
Besedilo in fotografije: Walter Teršek
