V četrtek zvečer sem še enkrat preveril vremenske napovedi in večina jih je kazala, da je petek primeren dan za odhod čez Labradorsko morje proti Grenlandiji. Vetra na prvi polovici poti ne bo veliko, zato pa ga bo dosti več zadnja dva dni pred grenlandsko obalo, kjer se ciklon le počasi premešča proti Evropi. Toda do Grenlandije je še štiri ali pet dni jadranja in napovedi za toliko dni naprej niso zanesljive.
V petek smo že ob štirih zjutraj vstali in izpluli iz zavetja vaškega pristanišča v Black Ticklu. Prvi prehod med otoki na odprto morje je bil poln ledu, zato smo morali zapluti dve milji proti jugu, da smo tam našli prosto pot na morje. Za otoki smo dvignili jadra in odjadrali v meglo, ki se je nad obalo spustila preko noči. Vidljivost je bila le nekaj sto metrov, zato smo morali neprestano gledati naprej in oprezati za ledenimi gorami in manjšimi kosi ledu, ki jih je bilo veliko v obalnem pasu nekaj deset milj od Labradorja. Na kartah ledu je kazalo, da bomo morali celo dopoldne jadrati proti vzhodu, saj je bila meja gostejšega ledu le nekaj milj severno od nas in vse do točke 54 stopinj severno in 54 stopinj zahodno. To točko smo vnesli v ploter (navtični računalnik z elektronskimi kartami) in naslednjih 70 milj je bil to naš cilj in točka, kjer bomo lahko obrnili proti severu, proti Grenlandiji.
Ledene gore so se pojavljale iz megle levo in desno od nas in za nami izginjale v megli. Postopoma se je vidljivost izboljšala na več kot miljo, da smo se lahko nekoliko sprostili. Na eni od ledenih gora smo videli temno liso in mislil sem, da na njej poležava tjulenj, a ko smo se približali, smo na gori videli večjo skalo, ki bo kmalu končala svoje potovanje z Grenlandije in se bo čez nekaj tednov spustila na dno Atlantika, ko se bo ledena gora stalila nekje pri Novi Fundlandiji.
Popoldne se je megla dvignila, a žal je takrat opešal tudi veter in zagnati smo morali motor. Ledene gore smo na odprtem srečevali vse bolj poredko, zato sem se za spremembo kurza proti severu odločil že deset milj pred točko 54N, 54W, vendar kurza nisem nastavil direktno proti jugu Grenlandije, temveč bolj severno, saj nisem želel, da bi preveč južno prijadrali v krepak severozahodnik, ki je bil pred Grenlandijo napovedan za začetek prihodnjega tedna. Odločil sem se, da bomo do nedelje jadrali po sredini Labradorskega morja proti severu, da bomo imeli potem v ponedeljek in torek severozahodnik v bok barke, kar nam bo omogočilo hitrejše in udobnejše jadranje.
Zavedal sem se, da bo prva noč težavna, saj so bile na morju okoli nas še vedno ledene gore, ki jih sicer lahko opazimo na radarju, vendar je bilo na morju tudi dosti manjših kosov ledu, velikih meter ali dva, ki jih radar ne zazna, v temi pa jih je tudi zelo težko videti. Temni del noči tukaj zdaj traja dobre tri ure in za ta del noči sem dežurstvo ob krmilu prevzel sam, pred tem čez dan in potem v jutro pa smo se izmenjevali na dve uri.
Ponoči sem zmanjšal hitrost barke na tri vozle in dvakrat se mi je zgodilo, da sem v bledem odsevu valov le kakšnih sto metrov pred seboj zagledal črno gmoto, ki se je potem v soju svetilke spremenila v ledeno goro. Obakrat so mi šli kar mravljinci po hrbtu in sem moral krepko obrniti krmilo, da smo se izognili ledu. Naslednje noči bodo krajše in se postopoma do avgusta spremenile v neskončen dan, saj bomo vsak dan prijadrali za dve ali tri stopinje dlje proti severu, kjer se bosta večerna zarja in jutranja zora spojili in noč bo izginila.
Ponoči sem v daljavi na levi videl luč in mislil, da so tam ribiči, potem me je pri dežurstvu zamenjal Gregor in ko sem zjutraj vstal, je bila kakšno miljo pred nami jadrnica. Prav tako kot mi je v šibkem vetru plula s pomočjo motorja in z razvitim glavnim jadrom. Na AIS-zaslonu sem videl, da je barki ime »Integrity«. Na to leseno štirinajstmetrsko barko me je po mailu opozoril Luka Renko, da imajo podobne načrte kot mi, le da je oprema barke narejena v stilu jadrnic iz devetnajstega stoletja. No, zagotovo imajo na barki tudi zmogljiv motor ali pa velike tanke z nafto, saj so bili na motorni pogon hitrejši od nas in so po nekaj urah izginili za obzorjem pred nami.
Zjutraj se je pojavilo osem vozlov jugovzhodnika in smo razvili jadra ter ustavili motor, Integrity pa je nadaljevala plovbo z motorjem. Ko bo več vetra, jih bomo že še ujeli 😊.
| < Otok na robu sveta | Labradorsko morje > |
| Knjige Mirana Tepeša o dosedanjih podvigih | ||
 |
 |
 |
| Proti soncu Naš legendarni skakalec in jadralec Miran Tepeš se je v začetku novembra vrnil s svojega drugega potovanja okoli sveta. Celotno pot je preplul v dveh etapah. Prva se je pričela v Izoli v letu 2010. Po spletu okoliščin se je popotovanje po svetu zasukalo drugače, kot je to sprva načrtoval, |
Z vetrom Mnogi jadralci, ki prvič objadrajo svet, po vrnitvi izjavijo, da so na poti našli samega sebe, Miran Tepeš pa ima bolj zanimiv odgovor: " Na poti nisem našel samega sebe, ker se tudi nisem iskal, sem pa zato videl veliko morja in nekaj zanimivih dežel." Na poti okoli sveta je preplul kar 26.541 navtičnih milj. |
Veliki trije Knjiga Veliki trije je že tretji jadralski potopis Mirana Tepeša. V njej je opisano jadranje mimo znamenitih treh južnih rtov: rta Horn, rta Leeuwin in Rta dobrega upanja, jadranje čez južni Pacifik od Francoske Polinezije do Čila, jadranje do in okoli Avstralije ter Tasmanije in samostojno jadranje čez Indijski ocean. |
| Miran Tepeš | |
 |
Miran Tepeš bo letos poskusil izpeljati podvig, ki ga je do sedaj uspelo izvesti le redkim jadralcem na svetu. Iz Atlantika namerava zapluti v Tihi ocean skozi prehod imenovan Severozahodni prehod. Prehod je plovna pot skozi Arktični ocean vzdolž obale Severne Amerike. Prehod je večino leta zamrznjen in ga je možno prepluti le v redkih poletnih obdobjih, ko se arktični led stopi oziroma pomakne dovolj severno, da je plovba možna. |
Miran Tepeš pluje z litijevimi baterijami BlueCell.
Na krovu ima tri bateriji Bluecell 100Ah12V s kapaciteto 3x100 Ah, ki tehtajo zgolj po 12 kg in imajo življenjsko dobo 3000 ciklov - globokih praznjenj.
Besedilo in fotografije: Miran Tepeš
