Zadnje dni smo se bolj na kratko potepali med otoki južnega Labradorja, zato je bil v sredo že čas za malo daljši premik proti severu. Poletje se je začelo in dan se tukaj naredi že pred četrto uro.
Poskušal sem z Granbyja odpluti, ne da bi zbudil posadko, pa mi ni uspelo in v kokpitu se mi je kmalu pridružil Ivo, da sva lahko videla, kako se je sonce dvignilo iz morja. Dveh sončnih dni zapored nisem doživel že vse od Portugalske. Tudi temperatura je bila že zjutraj nad deset stopinj Celzija, čez dan pa se je dvignila nad dvajset. Vse je bilo lepo in v stilu prvega poletnega dne, le vetra ni bilo prav dosti in večino dneva nas je proti severu gnal motor.
Da nam na odprtem morju med plovbo ne bi bilo preveč dolgčas in da se na oceanskih valovih ne bi nemočno guncali, smo zavili med otoke in pluli po ozkih prelivih med njimi. Pogled na mirno vodo, ostanke snega po hribih in zelenje ob poti je zelo spominjal na plovbo po kakšnem gorskem jezeru.
Topel dan smo izkoristili za šivanje genove, kjer so ponekod prepereli šivi in se je odparala UV-zaščita. Robert in Ivo sta šivanje vzela za urjenje v mornarskih veščinah in sta večino razparanega jadra zašila sama, da sem se jaz skupaj z Gregorjem lahko bolj posvetil kitanju in zatesnitvi pokrovov na palubi in sprednjega dela sprayhooda, da bi na živahnem morju in med nalivi v kokpitu čim dlje ostali suhi.
Pluli smo med otoki kakšnih deset milj oddaljenimi od oceana in hladnega Labradorskega toka, zato se je ozračje tukaj precej bolj ogrelo in popoldne se je temperatura približala tridesetim stopinjam Celzija. Lahko smo slekli topla oblačila, ki so bila zadnja dva tedna med jadranjem nenehno na naših ramenih, in se v majicah s kratkimi rokavi predajali sončnim žarkom. Brez težav bi se lahko navadil na toplo poletje, a vremenska napoved je kazala, da bo toplo le en dan, že jutri pa bo temperatura spet le okrog pet stopinj Celzija.
Nismo še končali dela, ko smo se izza otokov začeli bližati odprtemu morju in nenadoma nam je nasproti zapihal hladen veter. Zavil sem nazaj v zavetje otoka, kjer smo v zalivčku spustili sidro in na toplem končali delo.
Popoldne smo nadaljevali pot in na morju so se neprestano mešale vroče sapice s kopnega s hladnim zrakom z morja, da je nad morjem nastajala »fatamorgana«.
Ledene gore smo zaradi optične prevare lahko videli kot bele oblake nad obzorjem, še preden so se zares prikazale izza obzorja, otoki pred nami so bili videti, kot bi bili sestavljeni iz dveh ali treh nadstropij in podobno je bilo z bližnjimi ledenimi gorami, ki so bile od daleč videti trikrat večje, kot potem ko smo pluli mimo njih. Takšnih prividov še nikoli nisem doživel na morju, le nekajkrat doslej v puščavi.
Proti večeru je začelo deževati in prividi so izginili. Prav po tropsko se je ulilo z neba, preden smo pripluli do Black Tickla, otoka, kjer se je na današnji karti ledu začelo območje z bolj gostim ledom. Ploha se je polegla ravno še pravi čas, da med privezovanjem vrvi v majhnem vaškem pristanišču nismo bili mokri.
Prvi pogled na ribiško vasico je dajal vtis, kot da smo prišli v vas na koncu sveta. Ceste blatne in polne luž, sneg na pobočju nad vasjo, voda se je od vsepovsod stekala k morju, številnim hišam se je poznalo, da sta jih načela surovo vreme in zob časa, okoli hiš je bilo veliko razbitih motornih sani in avtomobilov.
Vremenska napoved je še zjutraj kazala, da bo četrtek ugoden dan za začetek poti proti 530 milj oddaljeni Grenlandiji, večerni modeli pa so pokazali, da se ciklon izpred Grenlandije proti jugu umika počasneje in da bi že v petek sredi Labradorskega morja naleteli na več kot 30 vozlov severnika. Po ogledu različnih vremenskih napovedi sem se odločil, da odhod čez morje prestavimo na petek in zato na Black Ticklu ostanemo še en dan. Odločili smo se, da bomo imeli v četrtek nedeljo 😊.
Med četrtkovim »nedeljskim« sprehodom po otoku sem naslednji dan lahko spoznal tudi drugačno sliko, kot jo je nudil prvi pogled. Domačini so prijazni, kakšnih osemdeset jih živi v obeh vaseh na otoku, v vasi imajo dve trgovini, elektrarno, bencinsko črpalko, vodarno, nekaj kilometrov peščenih cest in letališče.
Medtem ko sem na otoški mini bencinski črpalki natočil dve kantici nafte, sem se s prodajalko pogovoril o življenju na otoku in mi je povedala, da imajo pol leta zimo, pol leta pa se domačini ukvarjajo predvsem z ribištvom. Trajekt jih na otoku med majem in novembrom obišče enkrat na mesec, imajo tudi tedensko letalsko povezavo s celino. Večina hiš ima internet in je opremljena s Starlinkovimi antenami. Severni medvedi in karibuji so pozimi pogosti obiskovalci, poleti pa se preselijo bolj proti severu. Zadnjega severnega medveda so blizu vasi videli prejšnji teden.
Dogovoril sem se tudi za vodo, a ker v vasi nimajo vodovoda in je do vodarne, kjer točijo pitno vodo, več kot kilometer poti, sem se z dekletom, ki v vodarni skrbi za prečiščevanje in kontrolo vode, dogovoril, da me s svojim štirikolesnikom zapelje po vodo. Z dvema petindvajsetlitrskima posodama sem se usedel za njen hrbet in že sva drvela po luknjasti peščeni cesti skozi mraz. Ona gologlava in v lahki vetrovki, jaz v bundi in s toplo kapo na glavi.
Ko sva se s polnima posodama z vodo pripeljala do barke, sem jo vprašal, ali lahko vajo ponoviva in z veseljem me je še enkrat odpeljala do vodarne po novo pošiljko vode. Vode imamo danes na barki dovolj, da se bomo pred odhodom proti Grenlandiji vsi lahko stuširali 😊.
| < Jug Labradorja | Proti Grenlandiji > |
| Knjige Mirana Tepeša o dosedanjih podvigih | ||
 |
 |
 |
| Proti soncu Naš legendarni skakalec in jadralec Miran Tepeš se je v začetku novembra vrnil s svojega drugega potovanja okoli sveta. Celotno pot je preplul v dveh etapah. Prva se je pričela v Izoli v letu 2010. Po spletu okoliščin se je popotovanje po svetu zasukalo drugače, kot je to sprva načrtoval, |
Z vetrom Mnogi jadralci, ki prvič objadrajo svet, po vrnitvi izjavijo, da so na poti našli samega sebe, Miran Tepeš pa ima bolj zanimiv odgovor: " Na poti nisem našel samega sebe, ker se tudi nisem iskal, sem pa zato videl veliko morja in nekaj zanimivih dežel." Na poti okoli sveta je preplul kar 26.541 navtičnih milj. |
Veliki trije Knjiga Veliki trije je že tretji jadralski potopis Mirana Tepeša. V njej je opisano jadranje mimo znamenitih treh južnih rtov: rta Horn, rta Leeuwin in Rta dobrega upanja, jadranje čez južni Pacifik od Francoske Polinezije do Čila, jadranje do in okoli Avstralije ter Tasmanije in samostojno jadranje čez Indijski ocean. |
| Miran Tepeš | |
 |
Miran Tepeš bo letos poskusil izpeljati podvig, ki ga je do sedaj uspelo izvesti le redkim jadralcem na svetu. Iz Atlantika namerava zapluti v Tihi ocean skozi prehod imenovan Severozahodni prehod. Prehod je plovna pot skozi Arktični ocean vzdolž obale Severne Amerike. Prehod je večino leta zamrznjen in ga je možno prepluti le v redkih poletnih obdobjih, ko se arktični led stopi oziroma pomakne dovolj severno, da je plovba možna. |
Besedilo in fotografije: Miran Tepeš
