Novice

Celo soboto smo mirno in lepo jadrali z desetimi vozli južnega vetra, ki se je čez dan postopoma obračal na vzhodnik, proti večeru pa je veter izpuhtel in spet smo zagnali motor, ki je drdral celo noč.

Zaradi naše skupne varnosti sem si spet izbral dežurstvo sredi noči, ko je svetlobe najmanj, da drugih članov posadke ne bi preveč izpostavljal stresu plovbe v temi. Noč je v bistvu skorajda že izginila in tudi sredi noči se je pred nami rdeče svetlikalo na obzorju.

Zapluli smo že z območja ledenih gora in bomo imeli naslednja dva dni pred seboj prosto morje do kakšnih sto milj pred Grenlandijo, ko jih bomo spet lahko vse pogosteje videvali na morju. Ponoči sem si preko Starlinkovega satelitskega interneta ogledal najnovejše vremenske karte in vsi modeli so začeli kazati, da se bo veter v prihodnjih dveh dneh okrepil veliko bolj, kot je kazalo še včeraj. Severozahodnik naj bi že v nedeljo sredi Labradorskega morja presegel trideset vozlov hitrosti, v ponedeljek pred Grenlandijo pa bi se približal štiridesetim vozlom.

Ker smo trenutno pluli po ozkem grebenu visokega pritiska, ki se je raztezal proti severu in je bil širok kakšnih trideset milj, sem se odločil, da bomo do Grenlandije jadrali malo bolj naokoli, saj se nam ni prav nič mudilo na viharno morje na drugi vzhodni polovici Labradorskega morja.

Kurz sem spremenil proti severo-severozahodu, za kakšnih trideset stopinj stran od črte, ki sem jo na ploterju narisal včeraj in je kazala proti srednji Grenlandiji.

Ko se je dovolj zdanilo, sem zbudil prvega naslednjega jadralca, da me je zamenjal pri dežurstvu. Povedal sem mu za spremembo načrta poti in razložil, da bi se rad izognil močnejšemu vetru bolj proti vzhodu v direktni smeri proti Grenlandiji. Naročil sem, naj pluje na sever in naj se v levo vse bolj oddaljuje od črte na ploterju, ter da naj isto naroči tudi drugemu naslednjemu jadralcu, ki bo zjutraj prevzel dežurstvo. Potem sem šel spat.

Čez pet ur sem se zbudil, ko je drugi jadralec zaključeval svoje dežurstvo in hudo presenečen videl, da namesto, da bi pluli proti severu, spet plujemo tik ob črti proti severovzhodu. Drugi jadralec ni nič vedel o kakšni spremembi in novi smeri plovbe. Namesto da bi bili zjutraj že kakšnih dvajset milj oddaljeni od črte in jadrali z rahlim jugozahodnikom na levi strani grebena visokega pritiska, smo pluli direktno proti območju z viharnim severozahodnikom. Takoj smo spet spremenili smer proti severozahodu, a je bilo že prepozno, saj nas je čez pol ure dosegel severozahodnik in odpihnil vse bolj na vzhod. Sprva hitro in mirno nedeljsko jadranje se je z okrepljenim severozahodnikom postopoma spreminjalo v divjanje čez valove. Vse bolj smo krajšali jadra in kmalu pospravili glavno jadro ter jadrali le s polovico genove, valovi so postajali vse višji in za nameček se je trideset vozlov severozahodnika vse bolj obračalo v severnik, ki nas je preusmerjal na vzhod in smo morali jadrati vse bolj ostro v veter, da nas ne bi odpihnilo mimo Grenlandije proti jugu.

V otroštvu smo se igrali igrico telefončki, ko je prvi v verigi prijateljev drugemu na uho zašepetal nekaj besed in ta jih je sporočil naprej tretjemu in ta četrtemu in tako naprej. Besede, ki jih je na koncu verige na glas povedal zadnji od prijateljev, so bile skoraj vedno popolnoma drugačne od besed, ki jih je slišal prvi v verigi. Tako približno je med dežurstvom na žalost zadnjo noč potekala komunikacija na Skokici, le da se je vsebina izgubila že po dveh jadralcih, saj je tretji vmes zaradi morske bolezni obležal v postelji.

Zaradi severnega morskega toka so se valovi še dodatno zgostili in dvignili, da je Skokica dobesedno vse bolj skakala z vala na val in ob tem glasno treskala po valovih, naša hitrost jadranja pa je bila le še tri do štiri vozle. Barka je trpela, oprema je ječala, valovi so se neprestano prelivali čez palubo in naš šotor nad kokpitom, avtopilot je vse večkrat kazal opozorilo, da je blizu skrajnega naklona krmila, posadka je bila vse bolj utrujena in zdelo se mi je, da dobiva vse večje oči. Zvečer sem spoznal, da vse to nima smisla in se odločil za premor ter o tem obvestil posadko. Rekel sem jim, da bomo tukaj počakali do jutra. Morda so mislili, da se šalim, a sem genovo skrajšal na en meter, izklopil avtopilota ter krmilo z vrvjo privezal v skrajno desni položaj. Barko sem s tem postavil bočno na veter in valove. Čas je bil, da v resnih razmerah v praksi preizkusimo »pritajevanje«, eno od taktik za reševanje v viharju, o katerih predavam in jih pokažem med tečaji jadranja.

Dobro se je obneslo. Skokica se je občutno umirila, ni več treskala po valovih in le redko kateri val je še splezal čez palubo. Barka se je le še zibala levo in desno, bočni zanos pa je bil manjši, kot sem pričakoval. Rekel sem, da gremo spat, dogovorili pa smo se tudi za dežurstva, da bi imeli med »počitkom« vsaj malo nadzora, kaj se dogaja na morju okoli nas. In potem sem šel v posteljo in uspelo mi je celo za silo spati, vmes pa sem občasno pogledal v kokpit, da bi videl, ali se je morje že kaj pomirilo. Ni se še, v kokpitu pa sem vsakič zagledal zaspanega Gregorja, ki je zavračal menjavo in mi je rekel, da bo celo noč dežural kar sam. Rekel sem mu, da lahko dežura tudi v topli notranjosti barke, a je zavrnil, češ da mu je v kokpitu čisto dobro in nadaljeval svojo pokoro.

Po osmih urah zasilnega počitka so se valovi v ponedeljek zjutraj sicer še nekoliko povišali, a tudi precej podaljšali in vetra je bilo še vedno za petindvajset vozlov, a je imel nekoliko bolj zahodno smer kot zvečer, zato sem poskusil z jadranjem. Odvili smo dva metra genove, odvezali vrv s krmilnega kolesa in vklopil sem avtopilota. Skokica je zajadrala s šestimi vozli hitrosti, v želeno smer in dosti manj nas je premetavalo kot zvečer. Nadaljevali smo z živahnim jadranjem in Grenlandija se nam je spet začela približevati.

Jadranje po daljših valovih je bilo znosno in do večera je veter popustil na dvajset vozlov in čez noč na deset. Z nekaj zamude so se znižali tudi valovi, morje se je umirjalo, na jambor smo spet dvignili glavno jadro in kmalu jadrali na polno z več kot osmimi vozli hitrosti in točno v smeri proti mestecu Paamiut na jugozahodni obali Grenlandije.

Za zadnjih sto milj do Grenlandije nam je v torek proti jutru zapihal južni veter, ki se je v nekaj urah okrepil na trideset vozlov, da je jadranje z vetrom v polkrmo postalo prehitro in ko je presegalo deset vozlov hitrosti smo z jambora sneli glavno jadro, ter jadrali le s polovico genove. To je bilo čisto dovolj za varno in udobno jadranje z osmimi vozli hitrosti. Zjutraj smo se začeli srečevati z ledenimi gorami in z manjšimi nekajmetrskimi kosi ledu, ki jih je bilo nekoliko težje videti na morju polnem valov z belimi kapami.

Sredi dneva so se na obzorju pokazali zasneženi vrhovi grenlandskih gora in nam narisali nasmehe na obraze, potem pa se je pooblačilo in je začelo deževati. Bolj kot smo se bližali Grenlandiji, bolj je lilo z neba, več je bilo na morju ledu in slabša je bila vidljivost.

Knjige Mirana Tepeša o dosedanjih podvigih
Proti soncu Naš legendarni skakalec in jadralec Miran Tepeš se je v začetku novembra vrnil s svojega drugega potovanja okoli sveta. Celotno pot je preplul v dveh etapah. Prva se je pričela v Izoli v letu 2010. Po spletu okoliščin se je popotovanje po svetu zasukalo drugače, kot je to sprva načrtoval, NAKUP	Z vetrom Mnogi jadralci, ki prvič objadrajo svet, po vrnitvi izjavijo, da so na poti našli samega sebe, Miran Tepeš pa ima bolj zanimiv odgovor: " Na poti nisem našel samega sebe, ker se tudi nisem iskal, sem pa zato videl veliko morja in nekaj zanimivih dežel." Na poti okoli sveta je preplul kar 26.541 navtičnih milj. NAKUP	Veliki trije Knjiga Veliki trije je že tretji jadralski potopis Mirana Tepeša. V njej je opisano jadranje mimo znamenitih treh južnih rtov: rta Horn, rta Leeuwin in Rta dobrega upanja, jadranje čez južni Pacifik od Francoske Polinezije do Čila, jadranje do in okoli Avstralije ter Tasmanije in samostojno jadranje čez Indijski ocean. NAKUP

Miran Tepeš

Miran Tepeš bo letos poskusil izpeljati podvig, ki ga je do sedaj uspelo izvesti le redkim jadralcem na svetu. Iz Atlantika namerava zapluti v Tihi ocean skozi prehod imenovan Severozahodni prehod. Prehod je plovna pot skozi Arktični ocean vzdolž obale Severne Amerike. Prehod je večino leta zamrznjen in ga je možno prepluti le v redkih poletnih obdobjih, ko se arktični led stopi oziroma pomakne dovolj severno, da je plovba možna.

Miran Tepeš pluje z litijevimi baterijami BlueCell.

Na krovu ima tri bateriji Bluecell 100Ah12V s kapaciteto 3x100 Ah, ki tehtajo zgolj po 12 kg in imajo življenjsko dobo 3000 ciklov - globokih praznjenj.

Besedilo in fotografije: Miran Tepeš

• Tepeš: Jugozahodna Grenlandija
• Tepeš: Odhod proti Grenlandiji